Dar jezika odpuščanja

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrjati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komurjih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)