info@moskaduhovnost.si
Približno pri štiridesetih ali petinštiridesetih moški pridemo v krizo srednjih let, ki jo nekateri imenujejo tudi moška menopavza. Za tiste, ki so do tedaj tičali v plitvi moškosti, se zdi, kot da njihov moški ego doživlja hud udarec. Jung in drugi psihologi pravijo, da je to ženskost, ki z zadnjim obupnim poskusom skuša prodreti v zavest. Če ji to ne uspe, se napotimo v zadnjo polovico svojega življenja psihično le napol razviti. Tisti moški pa, ki so razvili svojo žensko plat, dobijo udarec v to, kar mislijo, da je njihova dobro integrirana duševnost. Skratka: namesto da bi jih nadlegoval njihov nezavedni ženski potencial, jih vznemirja njihov neuresničeni moški potencial.
Ne želim zbuditi vtisa, da se ta razvoj dogaja v urejenih dvajsetletnih ciklih. To je le shematičen prikaz značilnega moškega duhovnega razvoja, za katerega se zdi, da velja za precejšnje število moških. V življenju ni ‘povprečnih’ duhovnih potovanj; vsak ima svojo enkratno pot.
Prav tako ne želim zbuditi vtisa, da bi moralo biti prvo potovanje popolnoma dokončano, preden bi lahko začeli drugo. Ko govorimo o duhovnem razvoju kot o potovanju, je to samo preprosta prispodoba za zelo zapleteno razvojno nalogo. Nikoli ne opravimo vse poti in niti vsega prvega potovanja. Že samo integriranje ženskosti in prizadevanje za psihično celovitost sta nalogi celotnega življenja. Ta naloga nikoli ni popolnoma opravljena. Vedno znova v sebi odkrivamo poteze plitve moškosti, s katerimi se moramo soočiti, jih dopolniti z našo notranjo ženskostjo in se spreobrniti. Odlaganje potovanja Janeza Krstnika na pozneje, češ da smo še vedno na poti ljubljenega učenca Janeza, v resnici pomeni, da smo obtičali v plitvi (negativni) ženskosti.
V tem je dandanes prava past moške duhovnosti. Toliko je že napisanega o tem, kako opogumiti moške, da bi razvili svojo žensko plat, da je res lahko prvi del potovanja zamenjati za celotno odisejo. Del težav je v tem, da imamo v naši zahodni kulturi in celo v naši verski tradiciji le malo ljudi, ki bi nas lahko vodili v globljo moškost. Mentorjev, ki bi prišli do globine in se vrnili, da bi tja povedli še nas, skoraj ni. Na moškem potovanju hrepenimo po mentorjih.
Zanimivo je, da beseda mentor izhaja iz grške mitologije. Tako je bilo ime modremu in zaupnemu Odisejevemu svetovalcu. Ko se je Odisej odpravil na dolgo potovanje, je Mentorja postavil za učitelja in duhovnega varuha svojega sina Telemaha. Zdi se, da je le redkokdaj oče tisti, ki svojega sina uvede v moškost. Vedno mora to storiti drug, poseben moški. (Morda naš problem danes ni le v tem, da imamo tako malo ‘botrov’, ampak tudi v tem, da od svojih bioloških očetov pričakujemo veliko preveč!)
Zadnja očarljiva zanimivost je tudi v tem, da so imeli Mentorja nekateri za preoblečeno Ateno, boginjo modrosti in vojne. Drugače povedano: zaupanja vreden vodnik Telemahu je bil lahko le moški z ženskim duhom; in ta ženski duh v sebi združuje dvojni lik — lik bojevnika in lik modrosti. Starodavna ljudstva so razumela, da se mora deček, če želi postati moški, ločiti od ženskosti in se potem vrniti k njej. To lahko vidimo tudi pri Jezusu, ko zapusti mater in sedi v templju s starešinami, jih posluša in sprašuje. Ko mu Marija to očita, se ji ne obotavlja odvrniti, da mora skrbeti za zadeve svojega Očeta. Vendar se potem vrne v materino hišo in se šele osemnajst let pozneje čuti sposobnega o Bogu javno spregovoriti. Zdi se, da so se starodavna ljudstva (in njihovi sveti spisi) veliko bolje zavedala stopenj, ritmov in nujno potrebnih ‘potovanj’.
Pri duhovnem delu z moškimi uporabljamo izraz puer (po latinsko deček) za moškega, ki ni opravil iniciacije. Razlog, da je njihovo število dandanes tako veliko, ni le v tem, da tako malo vemo o obredih iniciacije za dečke, ampak tudi v tem, da imamo tako malo mentorjev in vodnikov za takšno pot. Kdo bo sprejel ta izziv?
Šefi, trenerji in učitelji lahko mlademu moškemu povedo, kako naj se ‘reši’ svojih problemov. Resnični mentor pa ga vodi vanje in skoznje.
(Vir: Richard Rohr: Moški na duhovni poti (nekoliko prirejeno))
