Gobavec

6. nedelja med letom – leto B, 15.2.2015, Mr 1,40-45

Evangelist Marko pravi, da so se ljudje čudili, ko so Jezusa poslušali in videli njegova dela. Priznavali so mu oblast in moč, s katero je govoril in delal. Kazala se je tudi v izganjanju hudobnih duhov. Zanje je rečeno, da so bistveno nečisti. To pomeni, da tudi ljudi lahko napravijo nečiste. Kako naju hudobni duhovi lahko umažejo in nama ukradejo čistost? Na to temeljno vprašanje odgovarja evangelist Marko s pripovedjo o ozdravitvi gobavca.

Gobavec je bil nečist in zato ločen od skupnosti. Izključen je bil tudi iz bogoslužja. Ni imel dostopa do Božje svetosti, ki jo je postava pojmovala kot sodelovanje pri življenju svetega Božjega ljudstva in kot sodelovanje pri češčenju resničnega Boga.

Gobavec iz pripovedi je kršil postavo in Jezusa na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti!« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Mr 1,40–41).

Jezus gobavega ne ozdravi zgolj telesno, ampak mu korenito spremeni notranje življenje. Omogoči mu sveto življenje, tako da povsem spremeni meje med tem, kaj je sveto in kaj je ni sveto. Teh meja nič več ne določa judovska postava. Jezusov »hočem« ni samo izraz sočutja do bolnega in zlomljenega človeka. Jezusov »Hočem, bodi očiščen!« povrne v človekovo srce Božje kraljestvo. Jezus si prizadeva, da Božja ljubezen čim prej in na novo zažari iz človekovega srca. Podobno je, kakor bi rekel: »Gorim od želje, da ti pokažem, kako velika je Očetova ljubezen; hrepenim po tem, da bi te njegova ljubezen dosegla; hočem, da zablesti, da si človek po Božji podobi.«

Jezus hoče uresničiti Očetov načrt: rešiti ljudi greha. Gobavost je znamenje tega greha. Bistvena ozdravitev ni telesna, ampak duhovna. Po tej hrepeni Jezus. Do nje ne pride brez naše privolitve in želje. Ceno, ki jo Jezus plača, da nas duhovno ozdravi, dobro izrazijo Izaijeve besede: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni … V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine …« (Iz 53,2–4). Jezus je vzel nase vso grozo našega zla in postal kakor gobavec.

Vstopni spev v sv. mašo prosi Jezusa, naj bo on sam moja obramba pred hudobnimi duhovi in njihovimi napadi. Ker so nečisti, napadajo moje srce. V glavni prošnji moliva: »Oče, ozdravi nas greha, ki nas ločuje, in zapostavljanja, ki nas ponižuje.« To sta dve značilnosti gobavosti. Gobavec je bil nagnan iz skupnosti, ker je bil nečist – s svojo boleznijo je lahko okužil druge. Moji grehi povzročajo prav to. Strežejo po življenju bratskim in sestrskim odnosom, jih uničijo, onesnažijo in zadušijo moje srce, da postane nedosegljivo za druge, jih zatira in se od njih loči. Tako pa Božjemu obličju onemogočijo, da bi zasijalo med nami. V tem je strahota greha, ki napolni življenje s strahom.

Čistost, ki jo podarja Jezus, je svetloba in ljubezen, ki spet omogoča miroljubne bratske odnose, v katerih znova doživljava Boga Očeta in njegovo ljubezen do nas. Srca nič več ne maže umazanija hudobnih duhov. Greje ga sijaj Božjega Sina, ki omogoča, da živiva svojo človeškost in tako slaviva Boga Očeta.

Gobavec, ki ga je Jezus ozdravil, ne uspe obrzdati svoje potrebe, da bi vsem povedal, da ga je ozdravil. Čeprav mu je rekel, naj molči, začne oznanjati in širiti Božjo besedo. Jezusova beseda je zanj postala dogodek in mu popolnoma spremenila življenje. Gobavec ne govori praznih besed, ampak oznanja dejstva, ki razodevajo moč Jezusove besede. Če jo poslušava, uresničuje v nama iste čudeže, o katerih pričuje oznanjevalec. Želiš tudi ti poslušati in zaživeti čudež Božje ljubezni do sebe in bližnjih?

p. Vili Lovše