info@moskaduhovnost.si
Božič, 25.12.2017, Lk 2,1-14
Znanec mi je povedal tole prigodo. Na božično jutro, ko je skupaj z drugimi odhajal iz cerkve, je njihov duhovnik stal pri vratih ter vsakemu voščil blagoslovljen Božični praznik. Znanca je prijel za roko, ga potegnil na stran ter mu rekel: »Pridružiti se morate Gospodu!« »Saj sem se že pridružil!«, mu odvrne. »Kako pa to, da vas razen za božič in veliko noč nič ne vidim v cerkvi?« vpraša duhovnik. Prijatelj mu odvrne: »Zato ker delam v Gospodovi ‘tajni službi’!«
Tudi prvi poslušalci božične zgodbe niso veliko hodili v cerkev. Palestinski pastirji v prvem stoletju po Kristusu, so morali nenehno varovati svoje črede pred tatovi in volkovi. To jim ni puščalo veliko časa za obiskovanje templja. Molili so tam, kjer so se nahajali in takšni kot so bili. Pastirji iz evangeljske pripovedi so se ob pravem času nahajali na pravem mestu in tako slišali prvo božično sporočilo. Morda so imeli tudi pravo notranjo držo.
Včasih lahko uradni službeni verniki zvenimo kakor da bolje od Boga vemo kaj On hoče in želi. Tej pasti se moramo seveda izogibati. Prav božič nam lahko pri tem zelo pomaga. Nihče ni vnaprej napovedal na kakšen način nam bo Bog poslal odrešenika. Nihče ni vedel za dan ali uro njegovega prihoda. Nihče ni vnaprej videl, da se bo rodil kot brezdomec. Nihče ni slutil, da bodo prve priče njegovega rojstva nepismeni pastirji iz bližnjih polj in pašnikov. Medtem ko so nekateri čakali tujsko legijo, ki bi odgnala Rimljane, so drugi zadrževali dih za procesijo nebeškega kralja. Božja ljubezen je privzela meso našega mesa, kosti naših kosti in prišla k nam kot ubog, ranljiv in nebogljen dojenček.
To je naš Bog. Ne vežejo ga zapovedi ali pričakovanja. Spoštuje obljube, ki jih je na najbolj presenetljive načine dajal našim prednikom. Božič nas obdari z najbolj nežnimi podobami našega Boga – on potrebuje hranjenje, sesanje in trdno naročje.
To za našo krščansko vero ni slaba prispodoba. Če nam Božič kaj pomeni, potem ni zgolj čas za letni dopust ali nekaj s čimer si zapolnimo čas med javnimi počitnicami. Praznujemo ga takrat, kadar storimo nekaj pravičnega, ljubečega ali miroljubnega. Zaradi tega se vsak teden zberemo k evharistiji: da smo nahranjeni in da nas Bog objame, čeprav le za nekaj trenutkov. Le na tak način lahko najdemo pogum in moč, da gremo ven ter se soočimo z volkovi in tatovi, ki nam od znotraj kradejo naš dan. Lahko smo ob pravem času na pravem kraju, da nas Bog lahko najde.
Kot sad prvega božiča, nas Kristus hoče nahraniti, da bomo lahko svet spreminjali na boljše. V tem božičnem času torej vnovči svojo izkaznico »tajne službe« ter pojdi in oznani po gorah, hribih in povsod, da se je rodil Jezus Kristus.
