info@moskaduhovnost.si
4. velikonočna, 7.5.2017, Jn 10,1-10
Moj sobrat je velik ljubitelj klasične glasbe. Njegovo poznavanje le te je izredno široko. Slišati mora le nekaj notnih stavkov in lahko samozavestno izjavi: »Mozartov klavirski koncert v A« ali »Pomladni obred Stravinskega«. Nikdar ne zgreši. Enako hitro lahko prepozna opernega pevca ali pevko po glasu. Takoj ve ali poje Maria Calas, Te Kanawa ali Sutherland. Točno ve kateri od treh tenorjev ima posebno vrhunski C. Zapomni si barvo njihovega glasu. Pa ne le slavnih, tudi manj slavnih. Mnogo let jih je v svojem dolgem življenju že poslušal. Enako je s prepoznavanjem glasu Jezusa Kristusa. Dlje časa se vadimo v poslušanju njega in bolj smo izkušeni lažje in hitreje ga prepoznavamo.
V naši kulturi nešteti glasovi zahtevajo našo pozornost le zase. Najglasnejši glasovi niso vedno tudi najmodrejši ali najbolj dobrohotni. Jezus nas vabi da naravnamo svoje poslušanje na zvok njegovega glasu, tako močno, da ga bomo prepoznali tudi sredi hrupa, dvignili glavo, usmerili pogled in hodili za njim.
Danes je veliko glasov, ki nas hočejo odvrniti od evangelija. Rečeno nam je, da ne bomo mogli biti srečni, če ne bomo bogati in premožni. Neštetokrat nam je rečeno, da ne bomo izpolnjeni, če ne bomo spolno občevali z mnogimi partnerji. Pravijo nam, da ne bomo srečni, dokler ne bomo nikomur več za nič odgovorni.
Na tej nabiti tržnici glasov nam Jezusov glas že dva tisoč let prišepetava isto resnico. Srečo najdemo v vzajemnem podarjanju z brati in sestrami, z ubogimi. Srečni smo, če smo zvesti in ljubeči v vseh svojih odnosih. Srečni smo, če svojo svobodo podvržemo služenju njegovemu kraljestvu miru in pravičnosti.
Težava ni v tem, da Jezus govori prepotiho ali da premalo na glas vpije. Težava je v tem, da v odločilnih življenjskih trenutkih, ko se moramo pomembno odločiti, zatiskamo svoja ušesa. Nočemo poslušati nobenega drugega glasu, kakor le tistega, ki krepi uničujočo odločitev, ki jo hočemo uresnčiti. Jezus nas želi spomniti, da je takšna odločitev lahko trenutek smrti. On pa nas kliče v življenje v izobilju. Njegov klic večkrat ignoriramo in izklopimo ter poslušamo nekaj drugega.
A vsaj dvakrat v živjenju uspemo takoj odgovoriti na njegov ljubeč glas: kot mali otroci in kot starčki. Samo poglejte kako se kričeč in razburjen dojenček pomiri ob materinem glasu še posebej v trenutkih, ko ga doji. Poglejte kako glas bližnjih, ki imajo starejšega radi, le tega pomiri, kadar je raburjen in prestrašen.
V smrtni uri bomo sredi vsemogočih glasov slišali tudi glas Dobrega Pastirja, ki nas bo pomirjal, nas tolažil, nam dajal moč in vlival zaupanje. Že danes lahko molimo, da bomo v tistih trenutkih, storili to, kar v molitvi poskušamo skozi vse svoje življenje: napotiti se naravnost k Njemu. To je življenje in to v izobilju.
