info@moskaduhovnost.si
Prostor duhovnega boja je srce. Vse duhovno življenje izhaja iz srca. Srce niso le čustva. Svetopisemsko je srce prostor razumnosti in spomina, volje in želje, ljubezni in poguma. Je organ, ki kar najbolje predstavlja celovitost življenja. Vsebuje vse tisto, kar imenujemo oseba.
Le Bog pozna človeško srce zares in do dna (Ps 64,7; 1 Kr 8,26–39; Ps 7,10; Jer 17,9–10). V skriti kamrici srca je v nas Božja podoba. Srca se ne dotaknejo pojmi, ampak simbolna govorica. Bog nam v srcu govori in nas vabi v pogovor (prim. Oz 2,16–17). Prav na tej ravni mora vsak izmed nas izbrati in se odločiti, ali bo njegovo srce poslušalo (1 Kr 3,9) in se bojevalo, da bo sprejelo Besedo in obrodilo njene sadove (prim. Mk 4,1–20), ali pa bo trdo, neobčutljivo za Besedo in neverno (Mt 19,8; Mk 10,5; 16,14).
Če je srce prostor intimnega srečanja in zaveze med Bogom in človekom, je hkrati prostor poželenj in strasti, ki jih hrani moč zla (Mk 7,21). Srce je prostor konflikta med hudičevimi zvijačami in delovanjem Božje milosti. Sveto pismo pravi, da je srce lahko nespametno, ne razume in ne razločuje (prim. Mk 6,52; 8,17–21), se zapre sočutju (prim. Mk 3,5), goji jezo in sovraštvo (prim. 3 Mz 19,17), ljubosumnost in nevoščljivost (prim. Jak 3,14), je lažnivo in dvolično (Jak 1,8; 4,8). Za vsak greh velja, kar pravi Jezus glede prešuštvovanja: »Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). Vsak greh se najprej zgodi v našem srcu, šele potem ga izrazimo tudi navzven.
Srce je prostor nevidnega boja. V njem se začne vrnitev k Bogu, spreobrnjenje in kesanje (prim. Jer 3,10; 29,13). Lahko pa se prepusti zapeljivosti greha in sužnosti malikovanja. Boj za celovito srce, sposobno sodelovanja z novim življenjem, ki ga je v nas začel Bog Oče, je zelo trd (Ps 86,11). Bog Oče je namreč po veri v Kristusa, ki je umrl in vstal, v moči Svetega Duha v nas začel novo življenje. Vsak kristjan je poklican, da se najprej v svojem srcu bojuje za Božje življenje.