Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Jože Plut Šorc

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov “Tukaj sem, pošlji mene” nas bo nagovoril tudi duhovnik, msgr. dr. Jože Plut Šorc, ki je kot višji vojaški uslužbenec XV. razreda šestnajst let vodil Vojaški vikariat.

Naslov njegovega nagovora bo ”Poslan kakor bojevnik ali vojak?”

Ta njegov prispevek je vzet iz objave v časopisu Večer.

Ponosen Slovenec in katoličan sem

V pričakovanjih prvih tisočletij se je prihod (Bog je namreč držal svojo obljubo o tem, da bo svet odrešil) zgodil na nadvse čudovit način, v katerem so bili nagovorjeni pastirji ob rojstvu, marsikdo vmes, pa tudi razbojnik na križu. Ko pa jih je Jezus nagovarjal z besedami “Kdor je iz resnice, posluša moj glas” (Jn 18,37), se resnici ni izognil z izmikanjem in umivanjem rok le Pilat, ampak na primerljiv način mnogi njegovi sodobniki. Kakor danes. Po eni strani se tu odstira skrivnost človekove svobode in odgovornosti, predvsem pa ljubezen in zvestoba Boga, ki se ne utrudi človeka ljubiti navkljub zavračanju. Bog pač ljubi življenje in mu ni nič tuje, kar je ustvaril, zato želi v svojem usmiljenju vsakogar objeti. Vsem želi polnost življenja in vse nas vabi, naj s svobodo, ki nam je dana, odgovorno upravljamo. Nekoč, pravi, “bom vse to – kot bi rekli moderno – prišel “prečekirat”. To pa je pričakovanje Kristusovega drugega prihoda, ki se ga ni potrebno bati, če je življenje pravšnje.

Bog nas namreč ne želi pustiti zapuščene kakor sirote (prim. Jn 14,18), ampak se k nam na različne načine sklanja. To sporočilo je lepo upodobil prav slovenski duhovnik in umetnik Marko Ivan Rupnik z upodobitvijo loga svetega leta usmiljenja. Bog si na svoje rame nadene človeka s tako empatijo, nežnostjo, usmiljenjem in ljubeznijo, da gleda z očesom tistega, ki ga nosi. Zato, če smo pozorni, na upodobitvi vidimo dva obraza in le tri očesa. Kot duhovnik – tudi misijonar usmiljenja – sem v tem letu doživel toliko milostnih Božjih dotikov posameznikov, ki so takrat, ko jih je Jezus “spustil s svojega ramena”, odšli veseli, sproščeni in z zavestjo, da jih ima Bog rad. Naš Bog je “Bog s človekovim (človeškim) obrazom”.
V tem svetem letu, zlasti med srečanjem s papežem Frančiškom ob začetku posta, sem še posebej začutil njegovo željo po tem, da bi se ljudje zavedali, da ima Bog vsakega človeka rad, da ga želi nežno objeti in na svojo ramo dvigniti, če je potrebno, ter mu vrniti upanje in dostojanstvo. “Nebeški Oče je usmiljen, bodite kakor usmiljeni očetje (zlasti v spovednici) tudi vi”, nam je večkrat ponovil. Vse kristjane papež znova in znova – tudi z lastnim zgledom – vabi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja. Pravi, naj bomo še naprej “orodje usmiljenja”.

Želim pa si, da bi živeli v svetu normalnosti za vse in ne samo za nekatere; da bi v naši državi ne debatirali o človekovih temeljnih in neodtujljivih pravicah in bi pred njimi prednosti ne dajali sekundarnim ali tercialnim pravicam; da bi manjšina nikoli ne govorila večini, “da nima pojma” npr. o življenju; da bi zakoni veljali enako za vse; da bi temelj zakonov bila pravičnost (zakonitost je dandanes le izgovarjanje); in bi s svobodo združevali odgovornost tako v družbi kot Cerkvi.

In če to odgovornost obrnemo v konkretni svet in pogledamo npr. vprašanje migrantov, bi si drznil dejati, da od voditeljev in pravzaprav vsakogar pričakujemo, da bodo tudi o tem imeli svoje stališče. Od kristjanov lahko pričakujemo krščansko stališče. Tudi od papeža. Ampak, če obrnem pogled od vrha Cerkve k nam, kristjanom “v svetu”, krščanski pogled dobi nove razsežnosti. Živeti krščanstvo v svetu pomeni živeti veselo življenje, življenje upanja in pesmi, življenje vrednot, življenja z jasno identiteto in navdušujočim stilom življenja. In ko se res človeku srce trga zaradi množice smrti migrantov v Sredozemskem morju, se mu srce trga tudi zaradi smrti kristjanov in drugih v Siriji, Iraku … In o tem mediji v glavnem molčijo, molčimo kristjani in molčijo muslimani … Morda nanje opozarjata bolj papež in Cerkev kot pa drugi. Gre za konkretno in celostno pričevanje!

Kaj lahko sodobna zahodna (in slovenska) družba vseenosti in relativizma ponudi ljudem, ki prihajajo k nam, z izjemo hrane in zasilne nastanitve? Zgolj “zgodbo” o “dobrodošlici” in “integraciji”? Po eni strani naša družba nad migranti, njihovo identiteto in kulturo negoduje, po drugi jim ne nudi ničesar “oprijemljivega”. Česa naj se k nam prihajajoči ljudje oprimejo razen tega, česar se držijo, če po drugi strani vidijo alergijo na Cerkev (in krščanstvo), sicer pa vlada relativizem? Sicer pa, še dobro, da je alergija ozdravljiva. Dozdeva se mi, da imajo mnogi kreatorji naše mnenjske, družbene in politične klime neljubeč odnos do države, jezika, kulture in migrantov, zelo ljubeč pa do tega, kaj njim osebno prinaša “doda(t)no vrednost”. Res je tudi naslednje (v podobi govorim): ko “gosta” sprejmemo v svoj dom, upravičeno pričakujemo (in tudi izrazimo, če je potrebno), da bo spoštoval naš način življenja, intimo nekaterih prostorov … Standarde in okvire gostoljubja postavlja domačin, gost jih sprejema. Tu vidim tudi vlogo države.

Ne oziraje se na vse slabo v naši družbi in državi pa se veselim 26 let demokracije in suverenosti Slovenije. Za (skoraj vse) praznike obesim slovensko zastavo, saj sem ponosen Slovenec in katoličan (ter duhovnik), ki druge spoštujem, upravičeno pa pričakujem spoštovanje do sebe; spoštujem tudi mnenja in stališča drugih in njihovo izraznost, vendar pričakujem, da svoje lahko povem tudi sam.

Pa čeprav morda zveni malo patetično: Naš “raj pod Triglavom” bo zopet raj z jezikom pesmi, vriskanja in življenja takrat, ko bomo ponosni na svoj jezik, tradicijo, vrednote (in vero) in ko nas bodo bolj motile laž, krivica in nepoštenost kakor stoletna glasba cerkvenih zvonov …

Pozdravljam in vsem želim le dobro.

Jože Plut – Šorc

(Vir: https://www.vecer.com/ponosen-slovenec-in-katolican-sem-624…)

 

Kakšna bi danes morala biti vloga moškega v družbi?

“Manjka nam moških, ki ne bi bili cunja, ampak bi cunjo znali uporabljati. Hkrati pa bi bili tudi kot trdna skala, na katero se lahko nasloniš, torej močna opora vsem bližnjim.”

“Zagotovo je simpatično, ko nekatere dame moškim ob njihovem prazniku prinesejo trnje. To je neka simbolika, ki se je uveljavila in morda skušajo ženske prav s tem izražati željo po tem, da bi bili moški bolj moški. To, kar pogrešajo v tem svetu.”

“Moški bi moral biti človek, ki zna zastopati svoja stališča, ki se ne pusti voditi kot lutka, in je vedno nekdo, ki druge razume in je trdna opora za vse, ki potrebujejo njegovo pomoč. Torej človek, na katerega se lahko zaneseš. V neki obliki stalnosti. A to ne pomeni, da so ženske pa samo nasprotje moškega. Vsak spol ima svoje kvalitete in nekatere se med seboj tudi prepletajo. Na koncu koncev pa naj bo moški moški in ženska naj bo ženska.”

Vir: https://si.aleteia.org/…/manjka-nam-moskih-ki-ne-bi-bili-c…/