info@moskaduhovnost.si
12.02.2017: 6. Nedelja med letom: Mt 5,17-37
Včasih po smrti kakšnega slavnejšega človeka izdajo njegove misli ali izreke. Tako imamo različne izreke svetnikov ali tudi politikov. Te knjige imajo dober ali pa slab vpliv. Drugi del petega poglavja Matejevega evangelija je podoben takšnim knjigam izrekov ali dobrih misli. Skupaj zbere različne spodbudne Jezusove misli, ki so se jih prvi rodovi kristjanov vedno znova in vsak dan spominjali. Čeprav so vsi izreki zajeti v enem poglavju, ne gre za skrbno razvite argumente o določeni temi, ampak za kratke stavke, ki nam dajejo pravo Kristusovo držo in odpirajo v nas zajemanje iz Njegove moči.
Nekateri izreki so zelo neposredni in jasni: npr.: ta o spravi z bratom preden gremo k obhajilu ali k maši. Drugi izreki pretiravajo: odsekaj roko ali izderi oko, če te pohujšuje in zaradi tega grešiš. Ne misli dobesedno. Jezus ne predlaga, naj sami sebe iznakazimo ali poškodujemo ter tako “zadostimo” za greh.
Jezus načrtno pretirava, da bi si učenci, tudi jaz in ti, zapomnili načelo in zmogli zajemati iz Njegove moči, ki nam jo prav sedaj in tukaj podarja. On nam daje svojo lastno moč proti zlu v nas samih in med seboj.
Matej vse te posamezne izreke poveže v skupnostni krščanski pristop do zakonov in zapovedi. Prvi kristjani so se namreč veliko ukvarjali z vprašanjem ali se morajo držati judovske in starozavezne postave ali ne. Prvi vtis, ki ga lahko pusti danešnji evangelij je ta, da Jezus podpira in zagovarja dobesedno izpolnjevanje judovskih zapovedi in zakonov. Če pozorno beremo, lahko takoj vidimo, da številne Mojzesove zakone Jezus razlaga popolnoma drugače in na nov način. Torej naš prvi vtis ni pravilen.
Odlomek napada škrupuloznost pismoukov in farizejev (znotraj vsake krščanske skupnosti vseh časov, tudi danes in med nami) ter njihovo slepo zagledanost (navezanost) na lastni prav.
Z zbranimi Jezusovimi izreki poudari sedem značilnosti resničnega krščanskega (ne farizejskega) ravnanja do sočloveka in do sveta.
1) Iščemo priložnosti, da tistim, ki so nas prizadeli odpustimo.
2) Preden lahko častimo Boga, ki ga ne vidimo, se moramo spraviti z ljudmi, ki jih vidimo.
3) Zelo počasni bodimo v tožbah proti komurkoli, rajši se osebno pogajajmo, kakor pa s prepirom pred sodniki.
4) Svoje želje nadzorujmo in drugih ljudi ne imejmo za predmet lastnega zadovoljstva ali sebične uporabe.
5) Preučimo vzroke za svoje grehe in spremenimo okoliščine, ki so povzročile naše uničevalno vedenje.
6) Ostajamo zvesti tistim, ki jih ljubimo in imamo radi.
7) To kar resno in zrelo obljubimo tudi resnično mislimo in izpolnimo.
Največja in tudi edina resnična moč in pomoč, da omenjene izzive lahko živimo, je Kristus. On je črka in tudi izpolnitev postave. Čim bolj prozoren, pošten in iskren oseben odnos s Kristusom in skupnostjo, ki hodi za njim, nam omogoča živeti največjo zapoved ljubezni, po kateri se presojajo vsi drugi zakoni.
Z očmi uprtimi v Jezusa, lahko drug drugega podpiramo. Hkrati smo drug drugemu spodbuda in izziv. Vsi skupaj hodimo za Njim sredi lastne družine, skupnosti, službe in družbe. On nas v to vabi in kliče. Če hočemo, mu lahko odgovorimo. Odločimo se, da želimo in hočemo za Njim in z Njegovo močjo ali Duhom.
V moči njegovega imena lahko odpuščamo (sebi in bližnjim), se spravimo, smo zvesti, razločujemo, držimo besedo, se izogibamo tožbam po sodiščih ter spoštujemo vsakega človeka, ki ga srečamo (najprej pa sebe, kot tesnega Božjega prijatelja).
V tem je biser krščanske svobode. Vanjo sva danes povabljena tudi midva, če sva slišala in sva odprta. Drugače, pa bo Bog vsak dan iskal in najdeval druge priložnosti, da naju povabi. Jezusu vedno in vsak hip kliče in vabi po konkretnih ljudeh in okoliščinah, po teh, ki jih sedajle živiva in doživljava. Hvala ti, Jezus!
