info@moskaduhovnost.si
Janez ima brado in se hitro lahko nasmehne. Ko je prišel na pogovor k terapevtu, ni kazal nobenega odpora ali negodovanja, kakor je običajno pri moških, ko jih žene pripeljejo na pogovor. Ana mu je rekla: »Janez rada te imam, ali boš res pustil mami, da uniči najino srečo«? »To pa ni pošteno«, je protestiral Janez. »Moram skrbeti za mamo.« Obrnil se je k terapevtu in rekel: »Ana pretirava.«
Terapevt odvrne: »Jaz slišim, da Ana želi, da bi si nekaj časa vzela samo za vaju. Želi posebno mesto v tvojem življenju.« »Prav«, je odvrnil in se pobožal po bradi. »Ali me nimaš rad?« je plašno vprašala Ana. »Ni tako enostavno,« je odvrnil Janez in se potegnil nazaj na svoj stol. »Ne moreš me tako potiskati. Moram biti pripravljen.« Terapevt je oba usmeril v to, da sta pojasnjevala svoji stališči. Janez se je osredotočal na obrambo maminih potreb. Zdelo se je, da se ga Anine besede sploh ne dotikajo. Resnično je ni bil sposoben slišati. Terapevtu se je zdelo, da bi z Janezom nadaljeval še osebno. Vprašal ga je, kako sta se z Ano spoznala. Kar zažarel je, ko mu je začel pripovedovati. »Tako lepa in samozavestna je bila. Prevzela me je.« Pri obeh je takoj preskočila iskra in sta pozabila na ostalo družbo na zabavi. Zapisal si je njeno številko in ji naslednji dan prinesel rože v njeno odvetniško pisarno. Zvečer pa jo je poklical. Dva meseca sta se imela čudovito. Dolge ure dnevnega dela je posvečevalo pričakovanje večernega srečanja med njima. Zdi se, da je kar nenadoma prišlo do konflikta. Začel je opažati, da je Ana preveč zahtevna. Naenkrat mu niso bile všeč njene rjave obleke in rjavo pobarvani nohti. Želel si je, da ne bi izgledala tako razočarano, ko ga je poklicala mama. Hotela je, da bi resno začela. Njemu se je zdelo prehitro. Začutil je nekakšno paniko. Ni je hotel odkloniti, da je ne bi razočaral. Ni se pa mogel odločiti, ali bi resno začel z njo ali ne. Vendar ni hotel prekiniti. Počutil se je ujet.
Terapevt ga je prosil, naj mu pove kaj o svoji materi. »Odvisna je od mene. Vedno je bila.« »Tudi, ko si bil majhen?« je vprašal terapevt. »Tudi tedaj,« je odvrnil.
Njegova starša sta se ločila, ko je bil star osem let. Starša sta se delala, kakor da ni nič. Ko pa je oče odšel, je Janezek začutil vso težo maminega pomanjkanja partnerja. Njegovo življenje z materjo se takrat ni zdelo nenormalno. Kot večina mater je zahtevala od njega, da dela nalogo in pomaga pri pomivanju posode in pospravljanju. Ni bil naravno obdarjen za študij, vendar je bila njegova pridnost poplačana. Sodeloval je v nekaterih obšolskih dejavnostih, a s sošolci se po pouku ni potepal. Nič takšnega ni bilo v njegovem otroštvu po čemer bi lahko opazovalci sklepali, da ima težko otroštvo. Vendar je težava neopazno rasla.
Bil je edini prijatelj svoje mame. Celo pred ločitvijo mu je govorila o svojih težavah z očetom. Zdi se, da se ni zavedala, kaj je bilo primerno in kaj neprimerno govoriti malemu sinčku. Pri šestih letih ni razumel tega, kar je govorila. Razumel je, da ima težave in da je njegov oče del te težave. On pa naj bi ji pomagal. Vedel je, da ima rada, če ji dela družbo. Ni imela prijateljev ali kakšnih zanimanj. Le dolgočasno službo. Pritoževala se mu je o svojem šefu ter o ničvrednem bratu Jakobu. Še posebej pa se je pritoževala čez očeta.
Začel je razumeti, da je njegova glavna naloga, da hrani maminega duha. Težko je sam sebi dovolil, da bi šel kaj ven in se igral s sovrstniki. Še posebej ob koncih tedna. Pri sedemnajstih je šel ven z dekletom na hamburger in v kino. Ko se je vrnil je našel mater pred ugasnjenim televizorjem, ki ni večerjala in ga je žalostno vprašala, če se je zabaval. Z dekletom se je še nekajkrat srečal, saj so tako pričakovali njegovi sošolci. Vendar ni imel za to nobenega veselja več. Začel se je izgovarjati na domačo nalogo in pomivanje posode. Za univerzitetni študij se je odselil od doma in postal zobozdravnik. Ko je začel delati si je kupil lastno stanovanje, a je še vedno veliko noči preživel v svoji stari sobi v materini hiši.
(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)