Modrost

23. nedelja med letom

Jezus očara, a ne prevara. Njegove besede so jasne in nedvoumne: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«

Ali midva lahko sprejmeva te Jezusove besede, če najinega srca ni dosegla modrost od zgoraj? Prav modrost od zgoraj omogoča, da se tvoje in moje srce odpreta skrivnosti Božjega Sina, ki razodeva sijaj Očetove ljubezni do ljudi. Če srce tega sijaja ne zaznava, je vse zaprto in odvratno, ovirano in odbijajoče. Ne pozabiva, da je modrost vodila stvarjenje vsega obstoječega sveta in vesolja. Pozna skrivnosti stvari, ker pozna Božje misli.

Pri oznanjevanju svoje dobre novice, ki to, kar pravi, tudi uresničuje, Jezus ne preskoči najine človeške narave, ampak nakaže njeno izpolnitev in uresničitev. Zakaj se nama torej Jezusovo govorjenje tako upira in je tako odbijajoče?

Odgovor na to vprašanje nosi v sebi človeško dramo in slavo. Vsak izmed nas hrepeni po dobrem, a v sebi nimamo kriterija, da bi znali to dobro tudi razločevati in se zanj odločiti. Nihče, ki je zdrave pameti, ne bo trdil, da družinska čustva niso dobra (med drugim o njih govori tudi četrta zapoved). Kdo pa lahko trdi, da so družinska čustva vedno in v vsakem primeru dobra? »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober,« je rekel Jezus. Naravno naklonjenost lahko presojava le v odnosu do vsem skupne poklicanosti k božji človeškosti, ki je naš cilj. Moč sijaja ljubezni, ki jo je Bog v Jezusu pokazal do vsakega izmed nas, določa našo poklicanost v človeškost. Jezus pravi, da je biti njegov učenec pred naravno ljubeznijo in naklonjenostjo do kogarkoli. S tem pokaže, da je temelj in izvir življenja v Božji ljubezni. Le ta je merilo razločevanja za vsako drugo stvar. A za človeško srce to ni samo po sebi umevno. Če hočemo živeti v polnosti, moramo umreti sebi. Nositi križ pomeni umreti svetu. S tem resnično vstopimo v vero, ki postane v Jezusu korenina našega življenja. Če hočemo narediti ta prehod, nenehno potrebujemo modrost od zgoraj. Poznavanje Božjih misli je vedno povezano z odkrivanjem resničnih korenin življenja. Odkritje Božje modrosti in na njivi skritega Zaklada vedno vsebuje notranje veselje. To veselje nama omogoča, da vsak dan znova zaradi njega prodava vse drugo.

Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Imetje je vse, kar vzdržuje življenje. Imetje so dobrine in naklonjenosti. Vse te stvari učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje resnično zaupava in ga okušava šele takrat, ko prenehava zaupati v dobrine in stvari. Če zaupava v dobrine, izgubiva zaupanje v življenje. Šele ko doseževa zaupanje v Življenje, lahko zares z veseljem uživava tudi dobrine. Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. Tisto življenje, ki ga on sam živi in posreduje svojemu učencu. Učenčevo življenje izvira iz Jezusovega uresničevanja poklicanosti v Božjo človeškost. V Jezusu je človeškost popolna in izžareva Božjo ljubezen. Njegova človeškost nas usmeri k Bogu in od njega tudi midva dobiva vso moč in lepoto. Modrost, za katero prosiva, naj nama pomaga prav k temu: k človeškosti, ki kaže na to, da je Božji dar.

p. Vili Lovše