info@moskaduhovnost.si
V naši kulturi so bile žene, bolj kakor moški, spodbujene in prisiljene delati na svojem notranjem življenju, na osebnem odnosu z Bogom. Moški smo na to kar pozabili. Bežimo v zunanji površinski svet. Glava je naš kontrolni stolp. Gradimo, razlagamo, uporabljamo, popravljamo, manipuliramo, uzakonjamo, grabimo, delamo red in se igramo z vsem, kar nam pride pod roke. V resnici pa se ne dotaknemo nobene stvari, kajti ne poznamo notranjosti stvari in niti sebe.
V resnici se notranjosti bojimo. Zaradi tega mora naš lažni kontrolni stolp razuma delati nadure, veliko preveč nadur. Samo na tak način si lahko zagotovi občutek nadzora, gotovosti in pomembnosti. Ujet je zgolj v delček slike. Nevarnost pa je v tem, da misli, da je ta delček celotna slika. Ujet je znotraj lažne moškosti. Korporativno je prav ta lažna moškost postala mit zahodne civilizacije. Določajo jo možje, ki nadzorujejo oblast, denar, korporacije, cerkve, vojske in moralo. Kar mi imenujemo realnost in smo od nje skoraj popolnoma odvisni je konstrukt mož, ki niso nikdar delali na svojem notranjem življenju, na svoji notranjosti in svojem duhovnem dogajanju. Niso šli vase, niso se naučili zaupati. Niso se naučili ranljivosti, molitve in poezije. Ti možje, in civilizacija, ki smo jo podedovali od njih, so v veliki meri raztrgani ali celo bolni (duhovno, psihično, človeško propadli).
Vse dokler se moški v sodelovanju z ženskami ne bomo zavedli in prepoznali to razbitost in raztrganost, nam bo prav to proti-krščanstvo vsiljevalo sebe kot edino resničnost ali realnost. Dokler je tako, nimamo nobenega upanja, da bi lahko živeli kot Božji sogovorniki in sodelavci v vseh zemeljskih stvareh. Ostajali bomo žrtve grozodejstev posamezne generacije.
Če pregledamo evangelije, odkrijemo, da Jezus deluje na moški in ženski način. V njem sta oba vidika v popolni skladnosti. Zelo je domač s svojim notranjim svetom. Zlahka in z veliko občutljivostjo govori o molitvi in odnosih. Takoj nato pa je ves v zunanjem svetu: potuje iz kraja v kraj, grozi farizejem in jih spominja kaj je njihova resnična naloga, skrbi za ljudi, se jih dotika, jih ozdravlja in kliče. Nato se spet umakne v puščavo k svojemu notranjemu življenju. Deluje iz notranjosti navzven in spet nazaj v notranjost. Njegov pristop vsebuje oba vidika. Zato nas kliče in izziva. Ne glede na to v kateri skrajnosti – lažno-ženski ali lažno moški – mačistični – se trenutno nahajamo.
Na zahodu smo zelo močno potopljeni v saharinsko duhovnost. Naša glavna skušnjava je ignorirati delovanje ali moško plat duhovnosti. Zaradi tega imamo tako pobožnjakarske in včasih zelo impotentne duhovnosti, ki sveta ne zajamejo niti ga ne izzovejo.
Kristusova celovitost nas v resnici ogroža. Pogumno in tvegano osebno vero nadomeščamo s shemami iz poslovnega in potrošniškega sveta, ki naj bi bile potrebne za odrešenje, ki ga pojmujemo kot uspeh in zdravje na tem svetu. V duhovno življenje poskušamo prenesti potrošniško shemo: zmagati/doseči/ uspeti/ nadzorovati/ potrošiti. K sreči pa to na duhovnem področju ne deluje. Zagotovo obstaja boljša pot, kajti ta ima slab konec. Res obstaja. Imenuje se spreobrnjenje.
Spreobrnjenje k čemu? Spreobrnjenje k temu, kar bi lahko imenovali Ne-jaz. Spreobrnjenje k D(d)rugemu, tujcu, možnemu sovražniku, ki se ga moramo naučiti ljubiti. Z drugimi besedami: možje moramo biti spreobrnjeni k ženskemu, ženske pa k moškemu. Morda je zato Bog ustvaril spolno privlačnost tako prepričljivo in močno. Če se spreobrnemo k temu ne-jazu, se vse spremeni. Ko je Drugi naše središče smo resnični, pristni, živi in večni. Spreobrnjenje nam omogoča celovitost in osredotočenost. Sposobni smo gledati skozi oči drugih, ki niso tako zaslepljene, kakor naše lastne. Uzremo drugo stran stvari. Odkrijemo, da sovražnik ni sovražnik, ampak duhovni partner in pomočnik.
Moška duhovnost poudarja služenje človeški skupnosti pred religioznimi diskusijami, govorjenje resnice pred koristoljubnim obračanjem po vetru, izvajanje pravičnosti pred hlinjenjem dobrote. Brez moškega dopolnjevanja, duhovnost postane preveč poženščena in uglašena na lažno ženskost. Preveč se začne ukvarjati zgolj s seboj, z odnosi in nerazčiščenimi čustvi ter brezkončnim varovanjem samega sebe. Lažna ženska duhovnost je past za tiste z veliko prostega časa, udobja in liberalnih idej. Njihov liberalizem postane imun na celovit in radikalen evangelij.
Moška duhovnost može spodbujal k radikalni evangeljski poti. Brez dvomov in izgovorov, brez posnemanja svojih sester ali mater. To samo po sebi zahteva veliko poguma in dejstvo, da imamo samega sebe v oblasti. Takšen moški ima življenje za druge in to ve. Ni mu treba nikogar pehati, groziti ali igrati igrice moči, ki jih običajno igramo. Svojo moč z gotovostjo in mirnim zaupanjem obvlada. Ne žene ga javno mnenje ali arogantnost, ampak ve kaj je res. Ne potrebuje statusnih simbolov, ker živi iz tega, kar je. Ne potrebuje kovčka in spodnjega perila s svojimi lastnimi začetnicami. Njegova identiteta je umirjena in utrjena znotraj njega, ne v zunanjih stvareh. Domač je s svojo dušo in je ne prepušča kar tako zlahka raznim korporacijam, vojskam, državam ali drugim na videz sprejemljivim kolektivnim mentalitetam.
Takšni celoviti moški so svetniki. Svoji moški duši zaupajo zato, ker so srečali Očeta. Oče jih je poučil o jezi, strasti, moči in jasnosti. Poslal jih je naj gredo skozi vse to in plačajo svojo ceno. Z njimi je razdelil svoje lastno ustvarjalno seme, svojo lastno odločilno Besedo, svojega lastnega Duha razsvetljevalca. Sprejemajo vednost in nevednost, gotovost in negotovost. Delujejo lahko tudi brez zunanjega uspeha, zato ker so v obraz pogledali strahu pred neuspehom. Ne potrebujejo potrjevanja ali zanikanja. Ne padejo zaradi obsojanja ali ignoriranja. Svobodni so. Svetniki so nepremagljivi. So moški.
Veliko razlogov je zakaj moška duhovnost tako počasi prihaja na dan. Država potrebuje konformiste in brezčutne bojevnike, da poskrbijo za njene posle. Zdi se, da cerkev bolj potrebuje otroke, kakor pa samostojne Božje sogovornike. Obstaja pa še veliko globlji razlog zakaj smo moški in ženske odpovedali v ljubezni in ne zaupamo svoji moški ali ženski moči: večina ljudi zahodne civilizacije trpi zaradi očetovske rane. Tisti, ki jo imajo, se jih njihov človeški oče ni nikdar dotaknil: ne telesno, ne duševno, ne duhovno. Ali ni imel časa. Ali ni imel svobode. Ali ni čutil potrebe. Ali ni bil sposoben. Posledica pa so otroci brez moške moči. Nimajo zaupanja vase, nimajo sposobnosti, da bi nekaj naredili, zdržali in zaupali sebi. Oče jim namreč ni izkazal zaupanja.
Zato je imel Bog zelo dober razlog, da se je razodel kot Jezusov Oče. Prav glede očeta večina izmed nas ne čuti, ne verjame in smo raztrgani. Vsi lahko vzkliknemo skupaj z apostolom Filipom: „Gospod, pokaži nam Očeta, in zadosti nam bo“! (Jn 14,8). Če se s to rano ne soočimo, če je ne začutimo in ne dovolimo, da jo On zaceli, bomo še naprej živeli življenje lažne moškosti: biznis in postavljanje pred drugimi, neiskrena in podkupljiva moč, namesto poštene nemoči. Sinovi in hčere naslednje generacije pa bodo ta žalostni proces očetovske rane spet ponovili.
Ali obstaja pot ven? Seveda. A le za ljudi, za moške in ženske, ki bodo ukrepali. Ni poti do moškosti. Moškost sama je pot. Zato poimenuj rano. V njej te čaka Bog Oče. Začuti jo in se nad njo razjoči. To je moč, ne slabotnost. Išči Očetovo obličje. To je ukrepanje in pot, ne pasivnost. Prevzemi polno odgovornost za svoje življenje in vedenje. Ne stresaj krivde na druge, ne obsedi v sramoti. Ne čakaj na topla čustva in čudeže. Ukrepaj. Pojdi. Tvegaj. Zmoreš, ker lahko računaš na Očetovo moč.
V tej smeri v IDD prirejamo odmike za moške in iz tega črpa tudi skupina Mož svetega Jožefa. Na strani www.moskaduhovnost.si pa razmišljamo in se o tej temi pogovarjamo.
P. Viljem Lovše DJ
