Najmočnejši odnos: mati in sin

»Zelo dobro se počutim. Dobil sem, kar sem pričakoval: odprt pogovor, vzajemno razumevanje. Počasi raste moja stopnja zavedanja. Izkustvo drugih mož mi je dalo močno duševno oporo. Gre za resnico, ne za obtoževanje ali minimiziranje ali samoopravičevanje. Vzorci posesivne matere so zelo pogosti, še več pa je odsotnosti očeta, ki je šibak kakor pri večini slovanskih narodov. Vesel razmisleka o tem, kaj posredovati svojim sinovom in hčeram. Sinova moram učiti, da sta močna in da imata kar je potrebno, da si moški. Žena mi pri tem pomaga. Odkril sem, da mami zamerim, ker ni mojemu očetu (svojemu možu) nikdar rekla, naj se ukvarja z menoj in mi podari nekaj sebe in svojega časa.«

»Med mašo sem spoznal, da se nima smisla obremenjevati s tem za kar sem bil prikrajšan. Vse sem pustil na oltarju v kapeli. Ni se mi treba lotevati reševanja odnosa z materjo, ampak sem povabljen, da začnem sam drugače delat v odnosu do lastnih sinov in hčere. Odkril sem, da se na obisku pri svojih starših ne obnašam kot mož in oče svoje žene in otrok. Vem, kako lahko to spremenim. Zato sem vse svoje zamere do mame in očeta izročil Jezusu na oltarju. Upam, da bom lahko svojim otrokom boljši oče, kot je bil moj oče meni. Vse, kar mi je oče posredoval, nisem uspel dati na oltar. Prosil sem, da bi tudi svoj odnos z očetom izročil Bogu. Film, ki smo si ga ogledali, je dosegel svoj namen.«

»Ne spomnim se, da bi me starša objela. Tudi sam težko objamem otroke, ampak jih. Rajši bi videl, da me je oče kdaj udaril, kakor pa, da me je tepla mama.«

»Pretresljivo. Spoznal sem, da veliko mater čustveno zlorabi svoje sinove, ker se oče čustveno ali telesno umika ali beži v delo. Mati te lahko prisesa nase ali pa ti prebuja krivdo. S tem te kastrira. Največji korak v pravi odnos z mamo je v tem, da se znebim občutka, da sem ji nekaj dolžen. Spomnim se očeta, kako mi je zaupal delo in mi pokazal, da zmorem. Posesivna mati ti vzame občutek odgovornosti, da kasneje poročen iščeš potrditve pri ženi, ki bi naj namesto tebe sprejemala odločitve. Sam se odgovoren za svoje odločitve. Žena pričakuje, da ji jasno povem kaj sam želim in kaj sem se odločil. Če veš, kaj želiš, sta veliko lažji odločitev in izvedba. Razjasnitev odnosa z materjo okrepi tudi moj odnos do žene in dela.«

»Mama mi je dajala vedet, da še nisem odrasel. Postal sem perfekcionist. Sklenil sem, da se z materjo ne bom več prepiral.«

»Zamerim mami. Ne vem pa kaj! Vznemirja me. Nimam miru. Nekako sem ravnodušen do nje. Odkril sem, da ji zamerim, ker ni spoštovala mojega očeta. Rihtala ga je kot otroka. Preveč je bila skrbna in zaščitniška. Hvaležen sem ji, da ni rekla kot mati mojega znanca pri tridesetih: ‘Kaj se boš ženil, saj ti lahko jaz kuham in skrbim zate.’ Vesel sem, ker sem spoznal kako moram biti do svojega sina, kako ga lahko potrdim in spodbujam k tveganju. Če je sin trmoglav je zato, ker se odziva na moj napačen odnos do njega. Kliče me, naj ga jemljem kot moškega.«

»V pogovoru z možmi sem začutil svobodo in olajšanje, ki ga drugače ne.«

»Svojim željam sem se vedno odrekel. Sedaj vem, da je glede tega vse vse odvisno od mene. Sam sem odgovoren in se odločam. Ločujem med krivdo in odgovornostjo. Tega mi oče ni dal, jaz pa bi rad dal svojim sinovom. Hvala možem za pogovor. Večkrat ste povedali mojo izkušnjo.«

»Odkril sem, da moram drugače delat s sinom, kakor s hčerami.«

»Če me oče in mati ne jemljeta kot odraslega začnem vpiti. Tu sem odkril ponižnost pred Bogom. Tudi če me mati ne bo nikoli sprejela kot odraslega, nima to nobene povezave z menoj. To je njena težava. Ne smem jo narediti za svojo težavo. Pri njej in pri očetu ne bom več iskal priznanja.«

»Bog me vabi, da prenesem tudi svoje napake in polomije. Naj ne jamram in grem naprej. Ni treba delati cirkusa.«

»Zanimivo: ob pogovoru o materah smo postali zelo utrujeni in zaspani. Psihične blokade?«

»Iskrenost me je šokirala. Kljub zgodbam, ki niso rožnate, nismo potonili. Potop ni neizogiben.«

»Spodbudilo me je vprašanje, kaj lahko posredujem svojemu sinu. Naredil sem si načrt. Pomagal mu bom odrasti. Veselim se. Vem, da ne bo šlo vse gladko. Zato zaupam. Nobeno naše človeško občutje ni tuje Bogu Očetu in Sinu.«