info@moskaduhovnost.si
Lukov evangelij opisuje začetek Jezusove dolge poti v Jeruzalem (9,51–19,28). Da bi poudaril pomembnost tega trenutka in Jezusovih odločitev, evangelist uporablja slovesne izraze. Če jih dobesedno prevedeva iz grščine, bi se glasili takole: »Ko so se dopolnjevali dnevi, ko bo vzet v nebesa (uporablja isto besedo kot za smrt in vnebohod), je naredil svoj obraz kot kremen za pot v Jeruzalem. Pred svojim obličjem je poslal glasnike … vendar ga niso sprejeli, ker je njegovo obličje sledilo poti v Jeruzalem«.
Jezus začenja dopolnitev svojega poslanstva. V njegovem srcu odmevajo besede preroka Izaija:
»Toda Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen« (Iz 50,7). Njegova odločitev ustreza besedam »naredil sem svoj obraz kot kremen«. Luka s temi besedami poudari uresničitev preroške besede in Jezusovo zvestobo Očetovi želji. S trpljenjem in križanjem, ki se bo uresničilo v Jeruzalemu, je Jezus hotel pokazati svojo ljubezen do ljudi. Njegova zvestoba je trdna, neuničljiva. Nič in nihče ga ne more odvrniti od nje. Jezus je zvest ljubezni. Ne pusti se odvrniti od svojega cilja. Njegov cilj je namreč Božja skrivnost, ki mora biti razodeta njegovim sinovom in hčeram. Ko od učencev zahteva, kako naj hodijo za njim, jim zgolj posreduje lastno zvestobo. Gnan je, da oznanja Božje kraljestvo, ki je že prišlo. Za Božjo skrivnost, v katero Bog vabi vsakega izmed nas, zastavi vse. Enako poslanstvo zaupa tudi učencem. Ko doživiva moč te zvestobe in lepoto klica v Božjo skrivnost, na tem svetu ne obstaja nobena večja vrednota več, ki bi lahko prevladala nad njo. Le če upoštevava Jezusovo zvestobo Očetu in ljudem, lahko sprejmeva in razumeva tudi pogoje, ki jih On zahteva od tistega, ki hodi za njim.
Temeljni pogoj, da sva sploh lahko Jezusova učenca, pa je, da sprejmeva Jezusov vzor. On samega sebe imenuje Sin človekov, ki nima, kamor bi glavo naslonil. Sveta Klara Asiška pravi: »Kristus ni imel, kamor bi glavo naslonil. Ko jo je nagnil na svoje prsi, jo je nagnil zato, da nam je dal svoj zadnji dih« (FF 2864). Kdor išče svoj počitek drugod, ne hodi za Kristusom. Kdor išče svoj počitek, preden je Kristusu izročil svojo dušo, ne hodi za Kristusom. Če iščeš svoj počitek tako, da živiš oznanilo Božje skrivnosti, blagor ti, kajti deležen si Jezusove zvestobe.
Prav to ponavlja 16. psalm: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo«. Nobena namišljena dobrina brez tebe zame ni dobra. Nobeno dobro ni res dobro, če ne pomaga razodevati Božjo skrivnost, ki je njegova ljubezen do ljudi. Kako naj razodevamo skrivnost Božje ljubezni, če sami nismo okusili njene lepote v hoji za Kristusom, ki jo uresničuje?
Tudi Pavlova spodbuda Galačanom v tej luči dobi nov smisel: »Vi ste bili namreč poklicani k svobodi, bratje. Glejte le, da vam svoboda ne bo pretveza za mesenost, temveč služíte drug drugemu v ljubezni.« Svoboda je sad ljubezni, ki se ne boji podvreči bratom, samo zato, da bi jim omogočila sodelovanje pri Božji skrivnosti. Zato v glavni mašni prošnji moliva: »O Bog, ki nas kličeš, da obhajamo tvoje svete skrivnosti, podpiraj našo svobodo z močjo in nežnostjo tvoje ljubezni, da nam ne bo zmanjkalo zvestobe Kristusu v velikodušnem služenju bratom.« Služba niso samo dobra dejanja, ampak je notranja drža srca. Srca človeka, ki je napravil svoj obraz kakor kremen, da ne bi zgrešil svojega življenjskega cilja.
p. Vili Lovše
