Nedelja Božjega usmiljenja, 19.4.2020, Jn 20,19-31

 

“Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Danes je Tomaževa nedelja. Neverni Tomaž je bil goreč in odločen možak. Pri soočanju s trpljenjem je vzkliknil: »Pojdimo tudi mi umret skupaj z njim!« Po vstajenju pa je neomajno vztrajal v dvomu: »Če sam ne vidim in se ne dotaknem, mi ne govorite pravljic!« Farizeji so zahtevali znamenje in bili prepričani, da ga ne bo! Tomaž trdno zahteva znamenje zato, ker si živo želi, da bi Jezus res vstal. Želi potrditev, da je vse, kar je Jezus rekel in storil, res. Ne prenese utvar! Všeč mi je Tomaž, ko na Jezusovo prošnjo, naj se vendar dotakne njegovih ran, ne upa dvigniti niti roke. Ves je prevzet od veselja, ko vidi Jezusa. Hrepenenje, ki ga je nosil v srcu, postane vzklik: »Moj Gospod in moj Bog!« Bog, daj takšne izpovedi vere tudi meni in tebi, ki bereš.

Jezusovo telo presega časovno-prostorske meje. Prikaže se nenadoma. On je živ sredi med nami. Živi sredi med nami in postane naša hrana, da bi bil naše življenje in moč. Ko nas pošlje v svet, kakor je njega Oče poslal v svet, to pomeni, da smo apostoli in vsi verniki deležni iste ljubezni, s katero Bog Oče ljubi Sina, kajti zdaj smo eno z njim. Kakor doživljamo isto ljubezen, tako doživljamo tudi isto poslanstvo, ki izhaja iz nje.

Gregor Veliki razlaga: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas, pomeni: ko vas jaz pošljem med preganjanja in pohujšanja, vas ljubim z isto ljubeznijo, s katero mene ljubi Oče, on, ki me je poslal v trpljenje.« Znamenja trpljenja v poveličanem in vstalem telesu Jezusa Kristusa ostanejo, da bi naju nenehno spominjala na njegovo ljubezen in da bi tudi midva sama sredi trpljenja, ki se bo od naju zahtevalo, ohranjala njegovo ljubezen. Usoda učencev ne more biti drugačna od Jezusove. Če si deliva isto ljubezen, greva po isti poti in imava isto življenjsko dediščino.

Poslanstvo apostolov se v resnici omeji na to, da so varuhi prenovljenega človeštva, ki sta ga Jezusova smrt in vstajenje preustvarila. Varujejo ga v sebi in vseh, da bi prenovljena človeškost lahko zasijala v vsem božjem sijaju. 

Mir, ki ga podarja vstali Jezus, je sad srečanja z njim. Ko ga zagledava z vsemi znamenji ljubezni, se najino srce odpočije. Končno najde svoj pravi dom in si oddahne v gledanju Jezusa, ki je zdaj tukaj z nama in osebno skrbi zate in zame. Ko se najino srce odpre njegovi navzočnosti in privoli vanjo, naju prevzame mir, ki ga svet ne more dati. Nobeno bogastvo, oblast ali čast ga ne da, pa tudi noben alkohol ali droga ne. 

Iz globoke intimnosti z Jezusom lahko izvira vsa tvoja in moja življenjska moč. Učenci so to resnico počasi in postopno dojemali, enako kakor midva. Na začetku so si morali pomagati z zunanjimi znamenji: prazen grob, oznanilo žena in drugih učencev. Šele potem so lahko tudi sami videli Jezusa, ki je bil z njimi, jedel z njimi, jih učil. Vendar takoj še niso imeli moči, da bi s svojim življenjem pričevali za to neverjetno resnico. Ko so končno prejeli Svetega Duha, so šele dojeli in začutili, da je resnica vsega njihovega življenja in vseh ljudi zajeta v Božjem Sinu, ki je umrl in vstal in v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (Kol 2,3). Samo zanj je vredno dati življenje. 

Učenci so zahrepeneli, da bi vsi ljudje vseh časov lahko zajemali iz moči Vstalega, ki je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Naj ves svet zažari od ljubezni in svobode, ki jo je Bog razodel v Jezusu Kristusu za vsako človeško srce, tudi tvoje in moje.