Ali je rana lahko priložnost in pot za zrelo moškost?

Poročilo neke raziskave o otrocih, ki so jih vzgajali očetje, medtem ko so bile njihove matere v službi, pravi, da so ti otroci postali ‘superotroci’. Vsi ti otroci so bili visoko nadpovprečno uspešni v otroštvu in odrasli dobi. Gotovo je na to vplivala tudi očetovska ljubezen, ki ima drugačno kakovost od materinske. Pozitivna moška moč, pa naj prihaja od očeta ali matere, lahko otroku vlije veliko samozaupanja in samozavesti. Če oče verjame vate in te potrdi, si sposoben živeti in ustvarjati. Tudi kadar si v preizkušnji in te napadajo dvomi o sebi, te rešuje očetovo prepričanje in zaupanje, da si sposoben in da zmoreš. Kaj pa če takega očeta ni bilo?

Posledica pomanjkanja očeta je ranjena moška psiha. Telesno ali čustveno odsoten oče v sinovih in hčerah povzroči občutek globoke prikrajšanosti, ki jim onemogoča postavljati meje in se zavedati lastnega središča. Ko odrastejo imajo slab stik s svojim telesom in čustvi. Nagnjeni so k pasivnosti in se zdijo ugasnjeni. Mnogi moški končajo v zaporu prav zato, ker niso doživeli očetove bližine, niti njegovega ponosa na otroke, ne blagoslova ali potrditve. V sebi ne doživljajo varnosti in istovetnosti. Zato poskušajo postati moški in ustvariti svojo identiteto na napačen ali uničevalen način. Svojo gotovost iščejo v nasilnih bandah od drugih fantov ali moških, ki jim morajo nenehno dokazovati, da so pravi dedci (fizično, spolno in poslovno uspešni). Ker ne najdejo svoje resnične osebne vrednosti, jo skušajo dokazovati z denarjem, stvarmi in razkazovanjem zunanje moči. Na napačen način se borijo za svojo osebno vrednost, ker ves čas doživljajo sebe kot ničvredne.

Kaj ima pa Bog reči k vsemu temu? Ali je rana lahko priložnost in pot za zrelo moškost?