Jezus ni imel kateregakoli očeta, njegov nebeški Oče ga je dobro izbral … Znal se je odločati skupaj z Bogom in potem ustrezno delovati. On nam pokaže koordinate, ki jih je treba spoštovati, da uresničimo vse dobro, ki ga imamo priložnost storiti v tem življenju.
Njegove notranje drže in dejanja so očetovska dejanja, ki pod različnimi pogoji vplivajo na vse. Jožef sprejema, poimenuje, varuje, hrani in vzgaja, nato pa se umakne. Ni lahko sprejeti, da nas Bog uporablja, sprejeti, da Bog oplodi naš obstoj in mu daje smer v skladu s svojim ritmom, v skladu s svojo resničnostjo. Reči “da” Božjemu delu je težko, saj to pomeni, da mu dovolimo, da prevzame krmilo, da prevlada, da upravlja naše življenje. In v tem je Marijina veličina, njen “fiat”. Vendar pa je še težje sprejeti Božje delo v drugih. Govorimo o trenutkih, ko Bog naredi, da se njegova lepota pokaže v ljudeh ob tebi in ne v tebi. Takrat, ko nisi v središču, ampak moraš služiti Božjemu delu v drugem. To je bistvo očetovstva… sodelovati z Bogom, da bi on deloval v nekom drugem, mu pomagal pokazati njegovo lepoto, njegove sposobnosti, njegovo milost. In to je vzvišena umetnost. Očetovska vloga se na obzorju pojavi na drugem mestu in mora znati ostati organsko povezana z materinsko nadvlado, da bi kar najbolje izpeljala to pustolovščino, ki zahteva resnično naklonjenost, svobodo od sebe, veliko velikodušnost in veliko… deviškosti (neposedovanja). Ostati na svojem mestu in poskrbeti, da življenja drugih tečejo gladko, ne da bi si jih prisvojili.
