Odmev: odmik za moške v divjini uspel

Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, …  Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!

Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!

Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!

V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.

Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.

Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal  med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.

Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno  in velika simbolika za našo pot naprej.

Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!

Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.

Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)

“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je  velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.

Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.

Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!

»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.

Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo!  Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!

Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)