V mamini mreži – 1. del

Janez in Ana sedita na vrtu pred hišo njegove matere in se šepetaje pogovarjata. Ana začne jokati. Janez zmeden sedi poleg nje in ne ve, kaj bi storil.

»Nikoli ne boš dobil boljše ženske od mene,« mu očita. »Razen tvoje matere, seveda,« sarkastično doda.

»Mama pri tem nima ničesar,« odvrne Janez. Že stotič poskuša pojasniti zaročenki, kaj čuti. »Moja mati računa name. Kaj je s tem narobe? Njen edini sin sem. Ne more vsega sama. Mora vedeti, da skrbim zanjo.«

Ana vstane in se komaj zadržuje. »Ne gre za to! Tvoja mati te nikdar ne pusti pri miru. Dan in noč prekinja najin ritem. Nikdar ji ne rečeš, naj ne prihaja vsakič, ko ji pade na pamet. Ne postaviš ji nobenih meja in se ji ne upaš reči ne!« Ana se jezna napoti po stopnicah navzdol. »Kar pojdi in skrbi zanjo. Dovolj imam tega!«

Janez se dvigne, da bi šel za zaročenko, a se ustavi. Ne ve, kaj naj stori. Ano ima rad, toda … »Neumno se obnašaš,« zabrusi za njo. »To ni mamina krivda.«

Tedaj se odprejo vrata in skoznje vstopi Janezova mati Rozala. »Janez, pozabila sem ti povedati, da bodo jutri prišli popravit luč,« reče, ne da bi se sploh ozrla na Ano.

Janez vstane in mamo objame. »Prav dobro, da si to uredila. Hudo mi je že šlo na živce.«

»Ali prideš na kosilo? Ko bodo mojstri prišli, jim boš povedal, kaj je narobe, da bodo popravili.«

»Ne morem, mama, jutri imam službo. Saj bodo sami vedeli, kaj je treba storiti.«

»Nočem biti sama s tujci. Zelo nervozna postanem.«

»Prav, mama. Pokliči me, ko pridejo, in se bom pogovoril z njimi.«

Mati se namrdne in skomigne z rameni, rekoč: »Če je to vse, kar zmoreš …« Odkima z glavo in stopi nazaj v hišo.

Ana se vzpne po stopnicah, se obrne k Janezu in reče: »Janez, rada te imam. Toda stara sem 35 let in ne morem večno čakati.«

Janeza prevzame občutek krivde in jeze. Postane ga strah.

Ana nadaljuje: »Čez dvajset let ti bo žal, da si zapravil ljubezen svojega življenja. Čez dvajset let boš lahko samo še obžaloval. Zdaj … zdaj lahko kaj storiš glede tega.«

»Ana,« začne Janez, »kaj bi rada, da rečem?«

»Odloči se! Reci ja ali ne, toda ne pusti me takole čakati!«

Janez nemo obstane. Nekaj v njem si želi reči ne, da bi bilo le že vsega konec. Beseda »obžalovanje« ga je zadela. Zakaj se ne more odločiti? Vedno je bil tak cincar in to svojo lastnost je sovražil. Neverjetno težko se je odločal.

Ana začuti Janezov obup. Vidi, kako je ujet. Noče ga zapustiti, a tega ne more več prenašati. Kaj lahko stori?

(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.) Nadaljevanje prihodnjič …