Oskrbniki dobrin

25. nedelja med letom

Oskrbniki dobrin

Evangelij zveni čudno. Gospodar hvali svojega krivičnega oskrbnika. Zdi se, kot da bi nas Jezus vabil k nepoštenosti in krivičnosti? Če dobro pogledava, pa vidiva, da to ni res. Jezus to priliko pripoveduje svojim učencem in jih večkrat primerja z oskrbniki. Njegov cilj je drugačen. Na kaj kaže? V priliki pravi, da je gospodar pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal. Jezus hvali oskrbnikovo preudarnost in zvitost. Zagotovo ni bil bedak, če je bil sposoben takega ravnanja. Bil je pohlepen in poželjiv in je zaradi tega izgubil službo. Če to priliko primerjava s priliko o bogatašu, lahko hitro zaznava razliko med oskrbnikom in bogatašem. Oskrbnik je preudaren, bogataš je nespameten. Prvi se organizira v duhu svojih interesov, drugi sanjari. A za oba velja odločilno vprašanje: kaj storiti? Medtem ko nespametni fantazira, preudarni ureja. Njuno delovanje se presoja glede na prihodnost: drugi premišljuje, kaj naj stori in ostane zaprt sam vase, prvi pa ve, kaj mora storiti in se odpre drugim. Glavni poudarek te prilike je, da oskrbnik natanko ve, kaj mora storiti, da si zagotovi prihodnost.

S priliko Jezus ponazori, da moramo v odnosu do svojega življenja vedeti, kaj storiti. Glavna tema prilike je, kako uporabljati dobrine tega sveta za dosego polnosti življenja. Gospodar iz prilike je Bog, ki svoje dobrine zaupa nam, ki smo njihovi oskrbniki. Ob svojem času nas bo vprašal, kako smo s temi dobrinami ravnali, in od nas zahteval račun. Ne smeva prezreti, da nihče od nas ni absolutni lastnik dobrin, saj jih imamo le začasno v uporabi. Prva posledica tega dejstva je, da lahko dobrine posedujeva na tak način, da dobrine ne posedujejo naju, da nisva njihova sužnja. Pohlepnež in lakomnež, ki svoje življenje posveti dobrinam, s tem med seboj in svojo srečo koplje nepremostljiv jarek. Če hočeva biti srečna, morava preudarno obrniti na glavo sprijeno razmerje, ki sva ga vzpostavila v odnosu do dobrin. Namesto da svoje življenje posvetiva dobrinam, raje dobrine posvetiva življenju. To pa se zgodi, ko dobrine, ki nama jih je Bog dal, deliva z drugimi, z vsemi. Midva bova zvito ravnala takrat, ko bova gospodarja z zvijačo pripravila, da naju pohvali, ker bova bratom in sestram odpustila dolgove. Dobro se namreč zavedava, da gospodarja neposredno ne bova mogla pomiriti, saj je najin primanjkljaj nerazrešljiv.

Priliko lahko razumeva tudi kot ponazoritev zahteve iz očenaša: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Jezus razlaga in loči med »mojim« in »drugih«, med »veliko« in »malo«. Pravi, da naj bi kupili to, kar je naše, s tistim, kar ni naše. Pravi, da naj bi dosegli veliko z malo. Vse, kar na tem svetu uporabljamo, ni naše in nam ne pripada. Pa ne samo to. To, kar uporabljamo, v primerjavi s tem, kar resnično iščemo, zares niti ni pomembno. Zato se šteje, da je malo.

In vendar za dosego tega, kar je najino, nimava druge možnosti, kot da uporabiva stvari, ki niso najine. Pogoj je, da stvari uporabljamo tako, da nas ne zasužnjijo in upravljajo. Pogoj je, da jih delimo z vsemi in jih uživamo skupaj z drugimi. In kaj je našega? Ciril Aleksandrijski pravi, da je zares naša »sveta in čudovita lepota, ki jo Bog oblikuje v srcih ljudi, ko nas dela sebi podobne, v skladu s tem, kar smo bili od začetka«. To je tisti »mnogo«, ki nas določa in nas dela to, kar smo v resnici. V resnici pa smo sinovi in hčere Najvišjega. Naša je podobnost z Gospodom Jezusom, ki jo spet vzpostavlja: kakor Bog imamo tudi mi vseobsegajoče srce in notranjost ustvarjeno za večno ljubezen.

p. Vili Lovše