Postajam po besedi, ki jo sprejmem

23.07.2017: 16. Nedelja med letom: Mt 13,24-43

Današnji evangelij nam predstavi prilike in njihovo razlago. Hvaležen sem za ta vzorec v trinajstem poglavju Matejevega evangelija. S tem pokaže, da ne smemo vse, kar Jezus izreče, jemati dobesedno. Učenci so bili večkrat zmedeni in so potrebovali privatno razlago, da so vsaj malo doumeli Jezusovo smer in delovanje. Enako velja za nas.

Mi postajamo po besedi, ki jo poslušamo in ji dajemo prostor v svojem mesu. Beseda v nas vedno naleti na ovire, ki skušajo zatreti njen razvoj. Dobro, ki je v nas je nenehno pod udarom parazita: zla. Najprej v tvojem in mojem srcu, potem pa tudi med nami in izven naše skupnosti.

Moje in tvoje srce sta bojni polji. Bog seje dobro besedo (seme), sovražnik človeške narave pa zvito seje lažno in zlobno besedo (plevel). Kakšen je moj in naš odnos do plevela v srcu in med nami? Ali pričakujem, da bo naša skupnost sestavljena iz popolnežev brez napak? Ali se trudim, da bi v sebi zatrl vsako zlo in ga izničil?

Kaj pa pravi Jezus? Pravi, naj ne pulimo zla, ampak vadimo potrpežljivost. On gleda na naše zlo kot prostor usmiljenja. Mi njegovo usmiljenje sprejmamo, on ga nam podarja. Zato Cerkev ni sekta popolnih kristjanov, ampak prostor za vse grešnike, bolne in ranjene. Za vse, ki nas pesti različno zlo. Zlo, ki nas pesti, je priložnost, da se pokaže moč in zmaga Dobrega. Z usmiljenjem do sebe in drugih postajamo sinovi Očeta, ki je usmiljen in brezpogojno zvest in ljubeč do vsakega izmed nas.

V dobrem, ki je med nami, se nam Bog kaže kot dar, v zlu pa se nam Bog razkriva kot odpuščanje in brezpogojna ljubezen brez meja. Zlo ne more pokvariti dobrega, ampak omogoča njegovo popolno zmago. V našem življenju je dobro vedno pomešano z zlom. Mi smo bolj grešni kakor sveti. Bog pusti rasti oboje skupaj, mi pa bi populili zlo in s tem uničili tudi to kar je dobrega. Zlo se lahko premaga le z dobrim, z usmiljenjem in ljubeznijo, nikdar z nasiljem in obsodbo. Premaga ga naše sogovorništvo in sodelovanje z Bogom v moči Kristusovega Duha.

Dobro doživlja ovire od zunaj in še znotraj nas je pomešano z zlom. Vedno je majhno, kakor gorčično zrno, a v sebi skriva moč kvasa, ki prekvasi vse testo.

Pravičniški krščanski gorečneži se pohujšujejo: »če Bog v vsakem primeru odpusti, lahko počnemo karkoli se nam zljubi. Mi se trudimo in bomo na koncu na istem kot vse barabe in sinovi satana. To ni pravično.« Odgovor je naslednji: če sodim druge bom sam obsojen, če hočem doseči usmiljenje, moram biti usmiljen. Bog od nas pričakuje osebno zavzetost, saj nismo tolpa hudodelcev. Pri sebi smo povabljeni v čuječnost in razlikovanje, v nenehno spreobračanje, da bi postajali kakor je Oče do svojih sinov in hčera. V odnosu do drugih pa smo povabljeni v usmiljenje.

Za nas je širjenje brezbožnosti priložnost, da rastemo v usmiljenju. Če ne rastemo v usmiljenju, ljubezen počasi izginja in smo sokrivi za temo. Če sem v cerkvi sem Očetov le toliko, kolikor postajam sin in vsem ljudem brat (sestra) ter nikogar ne izključujem.

Božji dar in moja odgovornost se prepletata in ju ne morem ločevati ali postavljati v nasprotje. Božje delovanje namreč omogoča moje delovanje v Duhu Očeta, ki oživlja mene in druge. Bog ne dela namesto mene, ampak me naredi takšnega, kakor je sam. To je odrešenje, ki ga okušam in živim že danes in tukaj v odnosu do sebe in konkretnih ljudi našega časa. Naše merilo ob koncu življenja bo usmiljenje, ki smo ga danes sprejeli od Boga ter ga izkazali sebi in drugim.