Pridi iz groba

5. postna, 2.4.2017, Jn 11,1-45

Trikratna potopitev odraslega ali otroka v krstni vodi je najpomembnejši in tudi najbolj ganljiv trenutek krstnega obreda. Večina izmed nas vemo, da je trikratna potopitev najprej izraz vere v Sveto Trojico v povezavi s tremi dnevi, ko je Jezus ležal v grobu. Zaradi tega cerkev novokrščencem priporoča, da se z vsem telesom trikrat potopijo v krstno vodo. Če novokrščenca zgolj polijemo po glavi nikakor ne more podoživeti in okusiti drame, ki jo obred predstavlja. Če pa se novokrščeni z vsem telesom trikrat potopi pod vodo in trikrat zajame sapo, bo pa izkustveno doživel poistovetenje med Jezusovim časom v grobu in seboj. Prav v tem obredu potopitve v Jezusovo smrt novokrščeni vstaja v novo življenje v Kristusu.

Obhajanje postnega časa so začeli v 3. stoletju v Egiptu, da bi zajemali iz moči Jezusovega štirideset dnevnega posta v puščavi. Po postu ga je Janez Krstnik krstil in je Jezus začel javno delovanje. Šele v četrem stoletju so štirideset dnevni postni čas kandidatov za krst vpeljali kot njihovo pripravo na veliko noč. V petem stoletju pa so takšne poste začeli opravljati vsi kristjani, ne le spokorniki in pripravniki na krst. Post je povezan s pomladnim prebujanjem narave po dolgem zimskem spanju. Post je čas prebujanja, da ugledamo luč in življenje, ki se nam podarja po Vstalem Kristusu.

V začetku sta bila pri krstu pomembna oba vidika: priprava na krst in spokorništvo (pokora). Skozi stoletja so krstni vidik vedno bolj opuščali in poudarjali zgolj spokorniškega. Šele drugi vatikanski cerkveni zbor se je vrnil k virom in znova vzpostavil post tudi kot obdobje uvajanja odraslih v krščanstvo. Spodbudil nas je, da znova prepoznavamo povezavo med našo pokoro in nenehnim vsakodnevnim spreobračanjem h Kristusu, ki ga izražajo krstne obljube. Pokora je zgolj sredstvo za osebno vzpostavljanje izksutvenega odnosa z Vstalim Kristusom sredi sedanjega trenutka.

Zato nas na peto postno nedeljo Lazar vabi, da premislimo o svojih grobovih v katerih se skrivamo in o življenju v katerega nas Jezus v resnici kliče. Vsakega izmed nas. Hudi duh večino izmed nas prevara, da postane naše življenje igra prikrivanja in skrivanja. Skoraj vsak ima kakšno skrivnost ali zlo, ki ga še ni nikdar nikomur izpovedal. V vsakem so nakopičeni zakopani spomini, ki občasno vznemirjajo. Določena nemoralna početja nam lahko poberejo ogromno moči in veselja ter nas zapirajo v grob. Zato sami sebe zlahka prepričamo, da je to normalno in ni tako slabo, saj ima vsak kakšno maslo na glavi. Potolažimo se z mislijo: »Saj so drugi še veliko slabši!«

Vsi ti naši grobovi ujetosti so si zelo podobni. Navzven se zdijo zelo majhni, v globini pa so vedno večji in polni teže, sramu, prikrivanj, skrivalnic in dvoličnosti. Ljubosumno čuvamo vhod v svoj grob in za njegovo obrambo lahko potrošimo ogromno moči. Sram nas je, če kdo odvali naš kamen, da je mogoče videti ves nered, ki je v nas.

Jezus pa stoji pri vhodu v moj grob in me kliče naj pridem iz njega. Prosi me naj odvrnem svoj pogled od hudobnega duha, ki me drži zvezanega v samogovorih, sramoti, samovsrkanju, krivdi, prikrivanju in dvoličnosti. Vabi me naj pridem ven iz sramote in sramu, se mu pustim objeti in prepoznam ceno, ki jo je potrebno plačati, da sem lahko iskren in resničen do vsega dragocenega, kar je Bog vame položil kot dar meni in vsem. Najprej sem dar, šele potem sem bil prevaran in sem se pustil prevarati. Jezus hoče, da bi tudi ti in jaz v njegovi luči, v luči njegovega življenja, trpljenja, smrti in vstajenja, sprejela njegovo odpuščanje in ozdravitev od vsega, kar naju zapira v grob. Nihče ne trdi, da je postna pot lahka. Pot iz grobov naših smrti v novo življenje v Kristusovi veliki noči je naporna, a hkrati vesela, čudovita in osvobajajoča. Naj mi evharistija omogoči ugledati Gospoda, ki stoji pred mojim grobom in me odločno in nežno po imenu kliče iz njega: Vili, pridi ven! Po njegovi besedi moje zvezanosti odpadejo in sem svoboden za radost življenja v sedanjem trenutku.

P. Viljem Lovše