info@moskaduhovnost.si
Kakšno je veselje, ki si laže in se slepi? Zlagano, brez dvoma. Nič manj kot žalost, ki igra komedijo, depresija, ki se okiti s prisiljenim smehom in cenenimi bleščicami. V resnici je moja knjiga o smrti knjiga o veselju, ki postavlja naslednja vprašanja: »Ali je resnično, pronicljivo veselje možno? Ali obstaja veselje, ki bi bilo skladno z našim bolestnim in umrljivim stanjem? Ali obstaja veselje, ki lahko sprejme in prenese smrt?«
Pronicljivo veselje. Veselje, ki prenese smrt. Hegel je zapisal: »Toda ne tisto življenje, ki se boji smrti in se čisto obvaruje opustošenja, temveč tisto, ki jo prenese in se v njej ohrani, je življenje duha.« Medtem ko se t. i. primitivne družbe razvijajo okrog obredov, ki v življenje nenehno vključujejo smrt, se naša t. i. civilizirana družba trudi, da nanjo ne bi mislila, in zato nazaduje onkraj primitivnega. Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentelman, ki je častil mrtve in ga je skrbelo onstranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.
Enako velja za t. i. slabo razvite ali nerazvite države. Znanje, ki ga prenašajo iz roda v rod, je veliko globlje od naših tehničnih podvigov. Smrt jim je bolj domačna, zato je njihov obstoj pristnejši. Med njimi in smrtjo je neka intima, sestavljena iz groze in pričakovanja hkrati. Na bogatem zahodu pa je smrt postala tujka. Vse je proti njej in jo odriva stran od telesa in duha. Pozabili smo jo. Ko jo z mislijo iščemo, odkrijemo le izsušeno čustvo, abstraktno možnost, ki je malenkost neprijetnejša od na primer zavarovalnice. Muči nas to, da ne živimo več svoje smrti. Z vrha našega bruto družbenega proizvoda brutalnežev prezirljivo gledamo na uboge nerazviteže in jim velikodušno ponujamo pravično trgovino, da bi čim prej postali taki kot mi, učinkoviti potrošniki in agnostični liberalci. Resnična pravična trgovina bi bila, če bi nas rahlo olajšali našega materialnega obilja in bi nas usmiljeno spomnili na spraševanje o naši človeški usodi. To spraševanje najdemo v njihovih mitih, v naši znanosti pa ne, zato je naša znanost kljub vsej veljavi postala varljivejša od vsakega mita.
Mi pred smrtjo bežimo, a je vedno pred nami. Bežanje je zaman. Mislimo, da smo jo oddaljili, v resnici pa hitimo k njej in strašnejša je kot kdaj koli. Tukaj ne gre za majhen paradoks: bežanje pred smrtjo namreč proizvaja »kulturo smrti«, njeno sprejemanje pa poraja kulturo življenja in s tem veselja.
Zanikanje smrti predpostavlja zanikanje življenja – veselja. Želja po vedno rožnatem življenju nas vodi v najhujše uničenje. Želimo si idiličnega zakona in idealnega moža. Vendar je zakon vsakdanji boj, idealni mož pa revše, zato se hitro ločimo. Stremimo po svobodnem življenju in veselih uricah. Vendar je življenje polno odgovornosti in pride ura, ko se zmrači, takrat se hitro vržemo skozi okno. Ampak najpogosteje skozi okno vržemo tudi koga drugega. Ker odklanjamo odgovornost, da bi imeli otroke, ker ne želimo gledati, kako trpijo, jih ubijemo, še preden zagledajo luč sveta. Njihovo in naše življenje bi bilo lahko pretežko, saj razumete. Bolje je, da se temu izognemo. In vedno je tako: lahko ste prepričani, da tisti, ki hoče človeku prihraniti težko življenje, vam ne bo prihranil življenja. Naša kultura zabave v želji, da bi nam prihranila smrt, ustvarja družbo, ki je izvedenka za množične umore, in kar je še huje, za množični umor, ki se izvaja pod pretvezo človekovih pravic. Uspeva nam popoln zločin. Končni cilj humanizma je financiranje laboratorijev, v katerih skušajo ustvariti novega človeka, neumrljivega in nestrohljivega. To pa vključuje uničenje človeka, kot ga poznamo, umrljivega in ranljivega, ter že njegovo omejevanje (iz sočutja do prihodnje vrste) na poskusni material, na odpadno snov, ki jo lahko recikliramo.
Ne moremo imeti uspešnega življenja, če nimamo uspešne smrti. Če si želimo resničnega in pravega veselja, moramo pogledati smrti v obraz. Če se želimo temu pogledu izogniti ali ga izkriviti, bodo vsa naša zadovoljstva zlagana in strupena. Če nočemo, da bi naša sreča pomenila poslednjo nesrečo, mora biti ta sreča združljiva s smrtjo oziroma mora biti ta sreča v smrti oz. prehodu iz življenja v smrt.
Lahko se pripravim na izpit, treniram za športno tekmovanje ipd. To so stvari tega sveta, s katerimi imam določene izkušnje. Kako pa naj se pripravim na lastno smrt, o kateri nimam nikakršne osebne izkušnje? Predstavljajte si razočaranje: utrdim se za strašno bitko, potem pa smrt pride kot zaročenka! Resnično se naučiti umiranja pomeni, da se odpremo skrivnosti in pustimo, da skoz in skoz prežame naše bivanje.
Naše življenje ne more biti dobro, če ni dobra tudi naša smrt, kajti srečno življenje, ki bi se končalo s slabo smrtjo, bi se tako zazdelo nesrečno. Ampak kaj je dobra smrt? Iskanje sreče je iskanje dobre smrti. »Kaj moram storiti, da bi bil srečen?« »Kaj moram storiti, da bom dobro umrl? Kakšno smrt moram želeti in kako naj skladno s tem živim?«
Prostovoljna smrt ni stranski pojav. Vsak človek je prisiljen umreti prostovoljno. Vsak lahko smrt sprejme v kulturo življenja ali jo zanika v kulturi smrti. Vsak mora iz svoje smrti narediti ali prostor popolne izročitve ali priložnost za popoln odklon. Vprašanje je umreti za resnico ali umreti za laž, umreti v ljubezni ali umreti v sovraštvu, izbrati ekstazo brez vrnitve ali implozijo brez olajšanja. Če dobro premislimo, je med dvema popolnoma nasprotnima možnostma prostovoljne smrti le ena alternativa: samomor ali mučeništvo. Na nas je, da izberemo, ali bomo segli po vrvi ali križu. Na nas je, da se pred kosom lesa odločimo, ali se bomo nanj obesili v poslednjem napuhu ali bomo nanj obešeni v najvišje pričevanje. Šele ko damo življenje, ga ne izgubimo, šele ko ga darujemo, ga ne uničimo. Vse se zdi enako, a ne bi moglo biti bolj nasprotno. Če nimamo tehtnih razlogov za življenje, smo obsojeni na samomor, če pa imamo razloge za življenje, smo zavezani mučeništvu, da zaradi teh razlogov vztrajamo do krvi, in le pripravljenost na mučeništvo nas zadržuje, da ne zdrsimo po samomorilski klančini.
Smrt je na koncu vsake poti (kako naj ne bi bila?), vendar je samo ena pot vredna, samo ena je pot Življenja. Ali če hočete, ni ovinkov, ni križišča, ampak enosmerna, strma, težavna cesta, na vrhu katere je kalvarija. Pričakovali smo šarmanten sprehod, poln zdravja, in od tod skušnjava, ki nas sili v stokanje, da gre za prevaro ter da odpovemo že pri prvi postaji in raje skočimo v jarek. Vendar je treba naprej v upanju — kot žena v porodnih bolečinah, ki kriči in besni proti temu, kar jo mora osrečiti. Kajti veselje, ki prihaja, jo tako silovito trga.
Zaradi misli na smrt objem (moža in žene, prijateljev) ni nič manj globok. Ta trenutek je toliko dragocenejši, ker se zdi redkejši, kot bi ga iztrgal iz niča. Telo, ki se ga dotikam, postane kakor otipljiva strela, ki je toliko bolj bleščeča, ker bo kmalu izginila. Se močneje pa je ne le misliti na smrt, temveč tudi na vstajenje. Telo, ki se ga dotikam in je obljubljeno slavi, mi že sedaj vliva upanje, da se bom dotaknil večnega, oplazil božjo slavo. Zakonca, ki verjameta v vstajenje mesa, poznata užitke, ki si jih lahkoživec ne more niti predstavljati. (Povzeto po F. Hadjadj, Kako uspeti v smrti, 22-33)
