info@moskaduhovnost.si
6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21
Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).
Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni.
Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.
Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.
Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.
Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.
Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.
Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.