Tag Archives: advent

Priprava na božič ŽE ODREŠENI

Spletni misijon advent 2019

Vse religije temeljijo na strahu pred Bogom, ki naj bi zahteval žrtve in lepo vedenje, da bi nas ubogal in delal to kar mi želimo. Božič pa ravno te utvare odpravlja in odpira srca za dobrohotnega Boga, ki je v Kristusu samo pokazal svoje resnično obličje in očetovsko-materinsko srce.

Skupaj se bomo poglabljali v praktične možnosti in konkretne življenjske posledice nove podobe Boga, ki jo prinaša učlovečeni Božji Sin, naš Gospod Jezus Kristus. Mislim, da bo vsebina zanimiva tudi za neverne in vse, ki jih religije razočarajo. Povabljeni.
 
Vsi, ki želite sodelovati, se prijavite: https://forms.gle/bx41h1x5oK5ppDf77
 
Za tiste, ki ste že bili udeleženci, to ni potrebno, ostajate na seznamu.
 
 

Strah nas uspava, ljubezen zbudi

Prva adventna nedelja, 3.12.2017, Mr 13,33-37

Večina izmed nas bedi, kadar nas muči tesnoba. Bedimo, ko na hodniku bolniščnice čakamo na novice o bolezni naših najbližjih. Oče ali mati bedita ob otroku, ko je bolan ali ima visoko vročino. Morda bedimo ob telefonu in čakamo, da nas tisti, ki nam je drag pokliče in nam pove, da je varno prispel in da je vse dobro. Mnogo podobnih bdenj je lahko zelo stresnih. Nekateri mladi bedijo vso noč, da dobijo karte za tekmo ali so na vrsti za nov iphone. Mnogi bedijo tudi na prehodu iz starega v novo leto.

Še ne tako dolgo nazaj je bilo bdenje običajna sestavina življenja. Bedeli smo ob mrtvem. Ob celodnevnem češčenju v župniji smo vso noč molili in bdeli pred Najsvetejšim. Naši predniki so bedeli skupaj z nevesto, ki je pred poročnim dnem vso noč čakala ženina in njegove spremljevalce. Cerkev je ob številnih priložnostih bdenje vzela za del bogoslužja, še na poseben način pa je to pomembno na velikonočno soboto zvečer.

Izročilo bdenja se je pričelo v času nastajanja današnjega evangelija, ki nas spodbuja, naj bomo čuječi, budni in naj čakamo, da se Gospod vrne. V pripravi na Božič današnji evangelij zveni čudno. Povezan je s prvim adventnim hvalospevom. Pričakujemo dan in upamo, da bo obljubljeno odrešenje naše, ko bo naš Gospod Kristus prišel v slavi. Vsa naša pozornost je usmerjena ne veliki prihodnji dogodek.

To je edinstveno. Vsi ostali cerkveni prazniki se ali spominjajo preteklega dogodka (veliki teden in binkošti), ali pa razglašajo resnico o Božjem delovanju med nami, ki ga celotna cerkev smatra za resnično (nedelja Sv. Trojice). Prva adventna nedelja je drugačna. Namesto, da bi govorila o Jezusovem prihodu ob božiču, nam pomaga premišljevati o Gospodovem prihodu ob koncu časov.

Prva adventna nedelja je most med zadnjimi dnevi preteklega bogoslužnega leta, ki smo ga obhajali do sedaj in med prvimi dnevi novega bogoslužnega leta cerkve, ki ga začenjamo z adventom.

Kako nas Cerkev prosi, naj vstopimo v to praznovanje? Z bdenjem. Ne s tesnobo, ki noče slišati slabih novic. Niti z razburjenostjo, ki komaj čaka na začetek. Cerkev nas vabi na vigilijo – bdenje upanja, v katerem čakamo in zaupamo vanj, ki je z nami delil svojo dediščino, razume naše nestalnosti in nas ljubi za ceno svoje smrti. Svoje upanje polagamo v Jezusa Kristusa, našega brata, odrešenika in prijatelja. Na prvo adventno nedeljo gledamo onkraj Božiča na trenutke konca, ko bosta nebo in zemlja združena in naše bdenje dopolnjeno. Verujemo, da bo tistega dne Sin enkrat za vselej zasijal svetu. Ali se ti ne zdi, da je to nekaj, za kar je vredno biti buden, da bi lahko videl in okušal že danes in tukaj? Podarjeno mi je, da sem sin/hči Očeta, ki ljubi vse, ne sin/hči strahu, teme, žalosti in nesmisla in uničenja. Prihodnost se uresničuje v naši sedanjosti. Danes lahko zajemamo iz prihodnosti in okušamo njegov prihod.

Prvi adventni teden je kakor čakanje na prve sedeže na najboljšem koncertu.

Najboljša dobrodošlica Kristusu je odprto srce

11.12.2016: 3. adventna nedelja: Iz 35,1-6.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11

tomaz-pod-slapomNe vem, če ste doživeli pomanjkanje vode. Ko sem bil lani septembra za nekaj tednov v Afriki sem videl kakšna je dežela, ki sedem ali več mesecev ni videla niti kapljice dežja. Ni čudno, da ob prvih kapljah v deževnem obdobju ljudje molče pridejo iz hiš in koč in se nastavijo dežnim kapljam. Kakšna poživitev in kako močno hrepenenje. Spomnil sem se tudi na študijske čase v Rimu. Po dolgih tednih obupne vročine je končno začelo deževati. Stekel sem ven in plesal po dežju. Objemal sem vodo. Drugič, sem po podobni vroči suši, v dežju  in ob prvi večerni temi, tekel od Gesu trga pa do trga sv. Petra, k desnemu vodnjaku. Odtrgal se je oblak. Lilo je, da sem komaj kaj videl. Cesta je postala kakor deroč potok. Čof, čof, čof. Kakšna radost. Tudi na trgu sv. Petra je lilo in vse umivalo. Držalo me je tako močno veselje, da se ga še vedno spominjam. Do mene se pripeljeta dva policista v avtu in me začudena sprašujeta kaj počnem. Ko sem povedal, da neskončno uživam in se veselim, je levi z roko pokazal desnemu, da sem malo čez les. Zaprl je okno in sta se odpeljala. Še vedno se mi zdi smešno in nekaj lepega.

Prvo Jakobovo pismo govori o podobnem pričakovanju dežja, da bi lažje dojeli, kaj pomeni pričakovati Kristusa. Si lahko predstavljate? Močna podoba adventa. Kot razpokana suha zemlja hrepeni po dežju, tako tvoje in moje srce hrepenita po Bogu. Koliko židovskih rodov je dolgo koprnelo po znamenju novega življenja v Jezusu. Po tisočletjih hrepenenja je nekega tihega večera, brez fanfar in brez soja žarometov, na svet prijokal otrok ter vzpostavil kraljestvo Božje ljubezni.

V adventnem času se ne pretvarjamo, kakor da Jezus še ni prišel in da smo mi prvi, ki ga pričakujemo. Spominjamo se pa kako je bilo v času, ko še ni prišel. Spominjamo se, kako močno ga potrebujemo. Spominjamo se, da vsak dan znova prihaja v naše vsakodnevno življenje. Če ga hočemo sprejeti.

Posledica dejstva, da smo po Njem že zajeti v Očetovo ljubezen je klic, da storimo kar moremo za slepe, gluhe, gobave in vse, ki so sredi obupnega strahu zase, prepuščeni smrti. Pomembno sporočilo. Mediji in kultura nam ves čas govorijo: »Brigaj se le zase! Pometaj le svoje dvorišče!« Advent nas spominja, da je najboljša dobrodošlica Kristusu prav odprto srce in skrb za vse njegove otroke, tudi zase seveda. Vsak je na našem dvorišču, saj smo v njem bratje in sestre. On je naše resnično dvorišče. Morda prosimo, da nam Kristus v tem adventu pomaga spoznati, da mora puščava ozeleneti in vzcveteti za vse ljudi, ne le za nas, redke izbrance, ki imamo to srečo, da živimo v oazi. Lahko smo srečno radodarni do bližnjih samo zato, ker je Bog v Jezusu neskončno in obilno dober do nas. Naša dobrota ostaja najmočnejše znamenje Božjega odrešenja, ki prihaja in ga je mogoče veliko bolj videti in doživeti v dejanjih, kakor pa v besedah. Gospod je tisti, ki krepi naša kolena, utrjuje roke, podarja neustrašeno srce, odpira oči in ozdravlja ušesa. On je naša oaza.

Gospod podarja odpuščanje, kesanje, spreobrnjenje, življenje v Duhu, ozdravljanje, evangelizacijo, služenje. Pripravljen je dati in narediti neskončno več, kakor si mi lahko predstavljamo. Omahujemo in padamo, če ne zaupamo Njegovi Besedi. Blagor nam, če se nad Njim ne pohujšamo.

P. Viljem Lovše, DJ

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

imagesV današnjih berilih je veliko nasprotij. Na eni strani je Bog, ki s potopom odplakne velik del človeštva. Bog, ki človeštvo opozarja in svari, da je 50% možnosti, da jim v poslednjih dne ne bo uspelo. Skozi Izaija nam isti Bog pove, da bodo meči spremenjeni v pluge in naj se vsi ljudje usmerijo h Gospodovi gori. Tam ne bo več vojne. Če to še ni dovolj, nam kliče naj bomo pripravljeni, ker bo poslal svojega Sina, da nas reši.

Matej pa nam kliče: »Bodite budni!« S temi besedami začenjamo novo cerkveno leto. Za nas raztresene, prezaposlene in utrujene so zelo primerne. Morda telesno niti ne spimo, a vseeno nas ta močni klic lahko duhovno prebudi. Zaradi neštetih dejavnosti, tekmovalnosti, primerjanja, napetosti in informacij so naše duše otrple in duhovi utrujeni. Matej nas vabi naj se ustavimo in se začnemo zavedati. Rad bi nas prebudil. Ustavite se in poslušajte. Naučite se Gospodovih poti in načinov. Povzpnite se na Gospodovo goro, hodite po njegovi poti. Pripravite se…

Na koncu tudi za vsakega izmed nas nastopi potop, ker smo umrljivi. Kar smo gradili na Bogu = Ljubezni bo ostalo. Kar pa smo gradili na svoji nespameti, se poruši in vodovje odplakne. Na koncu se bo dogajalo tisto, kar se dogaja zdaj: vsako stvar lahko živimo kot dar ali kot posest, kot ljubezen ali kot nasilje. S tem sodelujemo, ali pa ne, pri Božjem delu v stvarstvu. Z načinom svojega dela in ravnanja sredi vsakdanjega dela uresničujemo ali pa izgubljamo svojo resnično istovetnost sinov in hčera. Med delom in življenjem se dogaja razločevanje: ali smo skupaj z Gospodom ali pa smo sami, ali smo vzeti ali puščeni, ali smo rešeni ali izgubljeni. Pomembno je kako delamo. Zato nam Matej kliče, naj bomo budni. Danes gradimo svoje večno bivališče.

Pripravljen sem, če se zavedam, da nisem gospodar in lastnik svojega življenja, dela in dobrin, ampak le oskrbnik. V to preudarnost me vabi adventni čas. Služiti življenju drugega tako, da delam to, kar bližnjemu v današnjem trenutku koristi. Gospod obvaruj me nespameti, da bi se šel gospodarja sebi in bližnjim in tako zgrešil Tebe, ki po drugih neprestano prihajaš na obisk k meni.

Kako se boš ti pripravljal/a v tem adventu? Morda se boš ustavil/a in prisluhnil/a njegovi Besedi? Morda boš storil/a kaj takega, kar bo pomagalo spremeniti meče v pluge? Morda boš našel/a kakšen način, da vsaj pri sebi zaustaviš norost s katero naša kultura praznuje Božič? Z zapravljanjem in begom v nakupovanje, stran od smisla in stran od bistva. Stran od sebe in stran od bližnjih. Bežimo v virtualni svet bogastva in na veliko proizvajamo reveže in uničujemo naravo. Mediji nam to preprečujejo videti. Toda Janezi Krstniki vpijejo tudi na naša ušesa.

Bodi blagoslovljen/a s številnimi tolažbami in budnostjo v sedanjem trenutku tega adventnega časa!

P. Viljem Lovše, DJ

 Povabljen k pripravi na božič na povezavi: http://eepurl.com/cqtG9j

Osebno me vabi zajeti iz njegovega usmiljenja

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

1. ADVENTNA NEDELJA, 29.11.2015, LK 21,25-28.34-36

2010-05-25_085028 - CopyCerkveno bogoslužje v adventu nas pripravlja na praznovanje Jezusovega rojstva. Upošteva in praznuje tri razsežnosti tega časa, ki so pomembne za tvoje in moje življenje. Prva razsežnost je zgodovinska. Praznovanje zgodovinskega dogodka rojstva Jezusa Kristusa daje smisel tvoji, moji in celotni pretekli, sedanji in prihodnji človeški zgodovini. Na drugem mestu naju usmeri v pričakovanje Jezusove vrnitve ob koncu človeške zgodovine. Z njegovim zadnjim prihodom se bo začel nov čas uresničenega Božjega kraljestva. Takrat se bo dokončno in v celoti razodela vsebina Božje obljube, ki nam je v Jezusu dana v zgodovini. Tretjo razsežnost adventnega časa lahko imenujemo mistična. Oseben odnos z Jezusom tebi in meni omogoča, da danes, v svoji zgodovini, živiva skrivnost Jezusovega rojstva. On se, če mu dovoliva, rojeva tudi v tvojem in mojem srcu. Danes lahko sprejmeva in sodelujeva pri njegovi ljubezni do vsakega človeka, najprej pa do sebe. Danes se njegova resnica v nama uresničuje in naju zajame v to, kar sva pred Bogom ustvarjena za vedno. On je živ v Cerkvi, ki oznanja njegovo navzočnost in nas vanjo uvaja, v njej utrjuje in uči iz nje živeti. Danes in tukaj. Sredi tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas. To je dinamika učlovečenja, ki preobraža najino omejeno, a izredno dragoceno bivanje v času.

Vijolična barva bogoslužnih oblačil in spokorniški značaj adventnega časa naju vabita, da si tukaj in danes prizadevava, da v nama in med nami zasije sijaj Kristusove ljubezni. Napor, ki je za to potreben, se na koncu spremeni v veselje božičnega praznika. Veselje je posledica napora, da bi ti in jaz osebno sprejela neskončni Božji dar. Na zahodu se zaradi tega v božičnem in novoletnem času med seboj obdarujejo. To je znamenje hvaležnosti in veselja za največji Dar, ki nam ga Bog daje: samega sebe. Bog postane eden izmed nas. Zemlja sedaj lahko živi iz tega, da je Božja. Prav kakor molimo v molitvi očenaša: zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Da bo tudi naša zemlja postala nebesa.

V jedru vsega adventnega časa in božičnega praznika je srečanje med Bogom in človekom. Bog je tisti, ki izpolni svoje obljube. Človek je tisti, ki dvigne glavo in srce, da bi bil sposoben videti, kako se uresničujejo Božje obljube v njegovem srcu in za vse nas.

Cerkev naju vsak dan adventnega časa vabi: »Čujte in vsak čas molite.« Paziva in si prizadevajva, da bo najino srce odprto za Boga. Če ne bo, ne bova sposobna dojeti niti videti tega, kar Bog dela, ampak se bova v hipu ujela v prekletstvo strahu. Strah, ki naju bo zgrabil za vrat, je najbolj očitna dediščina greha in notranje teme, ki iz njega izvira. Odprto srce za Boga pomeni, da bova lahko premagala strah. Bog, ki naju kliče, da bi ga spoznala, je Bog, ki vsakega človeka ljubi in spoštuje in mu s svojo obljubo prihaja naproti. Bog čaka, da bi srečal srca, ki so odprta za njegovo obljubo. Išče potrpežljive ljudi, ki bodo verovali njegovi obljubi in zaupali, da bodo dobroto, ki jo Božja obljuba razodeva, tudi doživeli.

Doživetje Božje dobrote do nas ni samo po sebi umevno. Jezus, ki se je rodil v naši zgodovini, pa je prišel vanjo prav zato, da bi nam oznanil in nas spomnil na Božjo dobrotljivost. Prišel je, da nam Božja dobrotljivost zasveti in zažari ter osvoji in pomiri. Sin človekov nam prinese Božjo dobrotljivost, ki premaga naš strah, strah pred smrtjo kot kaznijo in virom vseh naših nevšečnosti.

p. Vili Lovše