08.10.2017: 27. Nedelja med letom: Mt 21,33-43

Jezuitski duhovnik Bernard Lonergan je bil kanadski teolog, ki je močno vplival na filozofijo in teologijo preteklega stoletja. Včasih je njegova govorica tako kompleksna, da bi potrebovali poseben priročnik za razumevanje povedanega. Presenetljivo pa je, da so njegovi najbolj pomembni uvidi zelo preprosti in izraženi v vsakdanji govorici. Eden od takšnih uvidov je tudi naslednji: vsem se redno dogajajo »ah, seveda« trenutki, ko nam je kar naenkrat dan globlji uvid v Boga, v svet, vase in v druge. Trdi, da takšni trenutki osmislijo stvari in dogodke, ki so se nam prej zdeli zgolj nesmiselna težava.

Matejev evangelij je poln takšnih »ah, seveda« trenutkov. Napisan je bil za Judovske poslušalce. O Jezusu razmišlja v luči zgodovine Izraela, hebrejskega Svetega pisma in njihovega pričakovanja Mesije. Za Matejevo skupnost in za nas je Jezus »ah, seveda« svetovne zgodovine. Matej premišljuje o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Stvari, o katerih se je prej samo spraševal, imajo sedaj zanj globok pomen in smisel.

Stavek »kamen, ki so ga zidarji zavrgli« se nanaša na Izrael. V Ps 118 in tudi na splošno v knjigi Psalmov, so preizkušnje in porazi Izraelcev razumljeni kot preizkus moči, ljubezni in vztrajnosti. Ne glede na to skozi kaj vse so morali iti, so Izraelci še naprej slavili Boga za njegovo zvestobo, se čudili čudežem, ki jih je delal zanje in jih tako napolnjeval z vero in zaupanjem.

Matej premišljuje o tem, kaj se je Jezusu zgodilo po rokah velikih duhovnikov, pismoukov, farizejev in Rimljanov. V velikem »ah, seveda« trenutku Matej spozna, da od zidarjev zavrženi kamen ni samo Izrael, ampak Jezus sam, ki je s tem postal vogelni kamen nove stavbe: Kristusovega vstalega telesa, ki je Cerkev.

Matejev odlomek lahko na enak način, kakor ga je on na Jude, tudi mi apliciramo nase in na svoje življenje. Tudi mi doživljamo značajske in osebnostne poteze, ki se jih sramujemo ali pa nas spravljajo v obup. Opravljanje in pohlep, pretekle rane in jeze, spolnost in zlomljeni odnosi, razbitost in razdrobljenost našega krščanskega življenja – vse to nam lahko vzame pogum.

Čeprav smo si veliko prizadevali, da bi presegli svoje najslabše poteze, smo največkrat prepričani, da iz njih za nas ne more priti nič dobrega. A prav v to našo slepoto nam danes spregovori evangelij: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. To je Gospod storil in je čudovito v naših očeh.«

Prav tisti deli našega značaja, ki jih najbolj ne maramo, so lahko čudovita priložnost za milost. Enako velja za vse, kar nas moti pri drugih. Za Boga ni ničesar, kar ne bi zmogel odrešiti. Zanj ni nič predaleč in nič preveč zapletenega. V krščanskem življenju ni prostora za sram, ampak samo za kesanje in ponovni začetek. Ko se ozremo na stvari, ki so se nam zdele zgolj težava, se nam odpira možnost za »ah, seveda« trenutke, v katerih nas Kristus zdravi in njegova ljubezen naše življenje preusmerja. On nas osvobaja vseh negativnih in samouničevalnih samogovorov. Zaradi njega so prav takšni trenutki za nas priložnost, da gradimo svoje srce na dialogu z Njim, ki je vogelni kamen in največji mojster za gradnjo in rast vsakega izmed nas.

Ko nam nenehno zahvaljevanje in pogovor z Njim postaja navada, se množijo tudi »ah, seveda« trenutki. Naša zgodba ni več zgolj težava, ampak postaja izziv in priložnost za sodelovanje s Kristusovo ljubeznijo do nas in vseh, kar je Božje kraljestvo na zemlji.