Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.