ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

1. ADVENTNA NEDELJA, 29.11.2015, LK 21,25-28.34-36

Cerkveno bogoslužje v adventu nas pripravlja na praznovanje Jezusovega rojstva. Upošteva in praznuje tri razsežnosti tega časa, ki so pomembne za tvoje in moje življenje. Prva razsežnost je zgodovinska. Praznovanje zgodovinskega dogodka rojstva Jezusa Kristusa daje smisel tvoji, moji in celotni pretekli, sedanji in prihodnji človeški zgodovini. Na drugem mestu naju usmeri v pričakovanje Jezusove vrnitve ob koncu človeške zgodovine. Z njegovim zadnjim prihodom se bo začel nov čas uresničenega Božjega kraljestva. Takrat se bo dokončno in v celoti razodela vsebina Božje obljube, ki nam je v Jezusu dana v zgodovini. Tretjo razsežnost adventnega časa lahko imenujemo mistična. Oseben odnos z Jezusom tebi in meni omogoča, da danes, v svoji zgodovini, živiva skrivnost Jezusovega rojstva. On se, če mu dovoliva, rojeva tudi v tvojem in mojem srcu. Danes lahko sprejmeva in sodelujeva pri njegovi ljubezni do vsakega človeka, najprej pa do sebe. Danes se njegova resnica v nama uresničuje in naju zajame v to, kar sva pred Bogom ustvarjena za vedno. On je živ v Cerkvi, ki oznanja njegovo navzočnost in nas vanjo uvaja, v njej utrjuje in uči iz nje živeti. Danes in tukaj. Sredi tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas. To je dinamika učlovečenja, ki preobraža najino omejeno, a izredno dragoceno bivanje v času.

Vijolična barva bogoslužnih oblačil in spokorniški značaj adventnega časa naju vabita, da si tukaj in danes prizadevava, da v nama in med nami zasije sijaj Kristusove ljubezni. Napor, ki je za to potreben, se na koncu spremeni v veselje božičnega praznika. Veselje je posledica napora, da bi ti in jaz osebno sprejela neskončni Božji dar. Na zahodu se zaradi tega v božičnem in novoletnem času med seboj obdarujejo. To je znamenje hvaležnosti in veselja za največji Dar, ki nam ga Bog daje: samega sebe. Bog postane eden izmed nas. Zemlja sedaj lahko živi iz tega, da je Božja. Prav kakor molimo v molitvi očenaša: zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Da bo tudi naša zemlja postala nebesa.

V jedru vsega adventnega časa in božičnega praznika je srečanje med Bogom in človekom. Bog je tisti, ki izpolni svoje obljube. Človek je tisti, ki dvigne glavo in srce, da bi bil sposoben videti, kako se uresničujejo Božje obljube v njegovem srcu in za vse nas.

Cerkev naju vsak dan adventnega časa vabi: »Čujte in vsak čas molite.« Paziva in si prizadevajva, da bo najino srce odprto za Boga. Če ne bo, ne bova sposobna dojeti niti videti tega, kar Bog dela, ampak se bova v hipu ujela v prekletstvo strahu. Strah, ki naju bo zgrabil za vrat, je najbolj očitna dediščina greha in notranje teme, ki iz njega izvira. Odprto srce za Boga pomeni, da bova lahko premagala strah. Bog, ki naju kliče, da bi ga spoznala, je Bog, ki vsakega človeka ljubi in spoštuje in mu s svojo obljubo prihaja naproti. Bog čaka, da bi srečal srca, ki so odprta za njegovo obljubo. Išče potrpežljive ljudi, ki bodo verovali njegovi obljubi in zaupali, da bodo dobroto, ki jo Božja obljuba razodeva, tudi doživeli.

Doživetje Božje dobrote do nas ni samo po sebi umevno. Jezus, ki se je rodil v naši zgodovini, pa je prišel vanjo prav zato, da bi nam oznanil in nas spomnil na Božjo dobrotljivost. Prišel je, da nam Božja dobrotljivost zasveti in zažari ter osvoji in pomiri. Sin človekov nam prinese Božjo dobrotljivost, ki premaga naš strah, strah pred smrtjo kot kaznijo in virom vseh naših nevšečnosti.

p. Vili Lovše