Arhiv oznak: Bog ne daje bolezni

Bog ne pošilja bolezni

5. nedelja med letom, 4.2.2018, Mr 1,29-39

V Jezusovih časih so ljudje vse tisto, česar niso uspeli razumeti, pripisovali demonom ali hudobnim duhovom. V talmudu, ki je zbirka naukov različnih židovskih rabijev, nastala malo po Jezusu, je zbrano tudi veliko zgodb o ozdravljanju vročice. Presenetljivo, kako navkljub napredovanju našega vedenja o zdravju in medicini, še vedno ostaja med nami podoben način razmišljanja, kot ga opisujejo talmudske zgodbe. Večina ljudi ne pripisuje krivde za svoja obolenja zlu, zlahka pa si predstavljajo, da jim je bolezen ali poškodbo poslal Bog. Takšne napačane teologije ne moremo uskladiti z novo zavezo in evangelijem.

Nikjer v evangeliju ne bomo našli odlomka, da bi Jezus drugim povzročil bolečino ali trpljenje. Nenehno pa je poudarjal, naj vzamemo vsak dan svoj križ in svoja bremena nosimo za Njim. S tem nam seveda ni on naložil našega križa in bremen. Nasprotno. Vedno kadar koli se je srečal s trpljenjem in bolečinami je Jezus ozdravljal in ljudem vračal novo življenje.

Razlika med ozdravljenjem Petrove tašče in vsemi drugimi zgodbami ozdravljenja v prvem poglavju Markovega evangelija je očitna. Tašča ni ozdravljena na javnem prostoru in pred očmi vseh, ampak v intimnem krogu Petrovega doma. Kadar Jezus ozdravlja človeka na postelji, nikdar ne izganja demonov in ničesar ne govori. Nežno jo prime za roko in ji pomaga vstati. Pri ostalih ozdravljenjih ne vemo za odziv ozdravljenih. Le za Petrovo taščo je rečeno, da jim je takoj stregla. Glede na vse podrobnosti, ki jih Marko navaja, pa je prava škoda, da nam ni povedal tudi njenega imena.

Včasih si predstavljamo Jezusove čudeže kot dejanja zaslepljujoče moči. Če si Jezusa predstavljamo kot nekoga, ki hodi okrog in čudodelniško ozdravlja ljudi, bomo težko razumeli zakaj včasih ni mogel storiti prav nobenega čudeža, spet drugič pa je ozdravljal zelo javno. Ne glede na to, kaj čudeži so, v evangelijih so vedno globoka in osebna srečanja v veri.

Kot kristjani verjamemo v moč čudežev in vemo, da je njihov avtor vedno Božja milost. Vendar nam na čudeže ni potrebno gledati kot na nekaj kar nam je od zunaj storjeno. Čudež je dogodek, ki odklene in razklene nekaj znotraj nas. Pri nekaterih ljudeh je Jezusova beseda ali dotik zgolj sprostil ozdravljajočo moč, ki jo je Bog že položil v njih. Pri drugih se čudež zgodi po posredovanju in na priprošnjo drugih ljudi. Enako je res tudi za nas danes. Danes lahko doživimo čudež med maziljenjem, pri spovedi ali evharistiji, na romanju, med postenjem ali molitvijo nad nami ali pa pri lastni molitvi. Če na čudež gledamo tako, potem lažje razumemo zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Če vsako osebno srečanje z Jezusom ni vedno vodilo v ozdravljenje, potem se ne smemo čuditi, da se podobno dogaja tudi danes in se Božja ozdravljajoča moč v nas ne pokaže vedno.

Mali in veliki čudeži se vsak dan in nenehoma dogajajo. Današnji evangelij nas spomni, da niso predstava in vir zabave množic. Čudeži so uresničitev vere. Če vzamemo za svoj vzor Petrovo taščo, smo ozdravljeni in okrepljeni zato, da bi lahko pričevali o Božji odrešujoči moči, na vse možne načine služili Božjemu kraljestvu in še naprej pričakovali Gospoda.