Arhiv oznak: Bog

Boga srečam v trpljenju

Matjaževa jama 2Jezus nam skozi svoje rane pokaže tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga. Koliko je moralne ubožnosti, skritih muk srca in temnih kotičkov človeških usod. Na zemeljski obli je ogromno Golgot našega časa, morišč, krajev koncentracijskih taborišč nacizma in komunizma, Hirošima in Ground Zero na Manhattnu. Ogromno krajev je, kjer je še vedno v zraku čutiti žive spomine na zločinsko nasilje: Huda jama, Kočevski rog, Teharje, Matjaževa jama pri Škofji Loki… in še vsaj tisoč drugih morišč samo v Sloveniji. Neskončno število je umirajočih otrok od lakote v Afriki in Indiji in latinski Ameriki. Brezštevilne so sirotišnice zapuščenih otrok s trebuščki napihnjenimi od lakote, drobnih okostnjakov z vročičnimi očmi, ki v joku stegujejo svoje rožnate dlani. V zraku, ki se ga ne da dihati. Bog daj, da nam postane psihično, fizično in moralno slabo. Naj nas bogataše duši občutek nemoči in žgočega sramu, ki ga občutimo le, ko se najdemo iz oči v oči z ubogimi. Nočemo. Takoj zapremo oči in srce in premaknemo televizijski kanal. Srknemo pivo in hrustamo čips. Karavana gre dalje. Peščica debeluhov in morje okostnjakov gre dalje. Ali ni zaradi tega Ivan Karamazov hotel Bogu »vrniti vstopnico« v svet, v katerem trpijo otroci.

»Dotakni se ran. Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran.« Jezus se je poistovetil z vsemi majhnimi in trpečimi. Vse boleče rane in bede človeštva so Kristusove rane. Moj Gospod in moj Bog lahko zakličem le, če se dotikam teh njegovih ran, ki jih je tudi danes naš »razviti« svet prepoln. Proti razburkanim valovom bede lahko veslamo le kratek čas. Ranam sveta ne obračajmo hrbta. Moramo jih videti, se jih dotikati in pustiti, da nas prizadenejo. Če ostajam neprizadet in neranjen ne morem izpovedovati vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim. »Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih.« (T. Halik, Dotakni se ran, 17). Rane niso le zunanje. Še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo niti neozdravljivih ran v nas samih. Če jih priznamo in dovolimo zdravljenje sodelujemo pri zdravljenju sveta. Verjetno je to edini pogoj, da lahko občutljivo zaznavamo bolečine drugih in jim pomagamo. Vstajenje ne izvotli križa, ni poceni happy end trpljenja in stisk. Jezus pokaže, da nobeno trpljenje ni izbrisano in pozabljeno. On, ki nosi naše rane, je šel skozi pekel in smrt, da bi nas zajel v ljubezen, ki je močnejša od smrti in vsakega zla. Ljubezen je edina sila, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata. Kristusovo vstajenje vabi in izziva: ni ti treba kapitulirati pred ognjem trpljenja in bolečine. Ne obnašaj se tako, kakor, da ima zlo zadnjo besedo. Veruj v ljubezen tudi tam, kjer po kriterijih sveta izgublja. Dajem ti pogum, da proti modrosti tega sveta staviš na norost križa. Samo tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja, tam spoznaš, da sem jaz živ. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi, pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

Naš Gospod in naš Bog se razodeva v ognju trpljenja, v križu. Ti in jaz toliko razumeva njegov glas, kolikor jemljeva nase svoj križ in sva pripravljena nositi tudi bremena drugih, kolikor brazgotine sveta postanejo za naju izziv.

Moška duhovnost, pot do resnične moškosti

Group of men standing in a circle and prayingV naši kulturi so bile žene, bolj kakor moški, spodbujene in prisiljene delati na svojem notranjem življenju, na osebnem odnosu z Bogom. Moški smo na to kar pozabili. Bežimo v zunanji površinski svet. Glava je naš kontrolni stolp. Gradimo, razlagamo, uporabljamo, popravljamo, manipuliramo, uzakonjamo, grabimo, delamo red in se igramo z vsem, kar nam pride pod roke. V resnici pa se ne dotaknemo nobene stvari, kajti ne poznamo notranjosti stvari in niti sebe.

V resnici se notranjosti bojimo. Zaradi tega mora naš lažni kontrolni stolp razuma delati nadure, veliko preveč nadur. Samo na tak način si lahko zagotovi občutek nadzora, gotovosti in pomembnosti. Ujet je zgolj v delček slike. Nevarnost pa je v tem, da misli, da je ta delček celotna slika. Ujet je znotraj lažne moškosti. Korporativno je prav ta lažna moškost postala mit zahodne civilizacije. Določajo jo možje, ki nadzorujejo oblast, denar, korporacije, cerkve, vojske in moralo. Kar mi imenujemo realnost in smo od nje skoraj popolnoma odvisni je konstrukt mož, ki niso nikdar delali na svojem notranjem življenju, na svoji notranjosti in svojem duhovnem dogajanju. Niso šli vase, niso se naučili zaupati. Niso se naučili ranljivosti, molitve in poezije. Ti možje, in civilizacija, ki smo jo podedovali od njih, so v veliki meri raztrgani ali celo bolni (duhovno, psihično, človeško propadli).

Vse dokler se moški v sodelovanju z ženskami ne bomo zavedli in prepoznali to razbitost in raztrganost, nam bo prav to proti-krščanstvo vsiljevalo sebe kot edino resničnost ali realnost. Dokler je tako, nimamo nobenega upanja, da bi lahko živeli kot Božji sogovorniki in sodelavci v vseh zemeljskih stvareh. Ostajali bomo žrtve grozodejstev posamezne generacije.

Če pregledamo evangelije, odkrijemo, da Jezus deluje na moški in ženski način. V njem sta oba vidika v popolni skladnosti. Zelo je domač s svojim notranjim svetom. Zlahka in z veliko občutljivostjo govori o molitvi in odnosih. Takoj nato pa je ves v zunanjem svetu: potuje iz kraja v kraj, grozi farizejem in jih spominja kaj je njihova resnična naloga, skrbi za ljudi, se jih dotika, jih ozdravlja in kliče. Nato se spet umakne v puščavo k svojemu notranjemu življenju. Deluje iz notranjosti navzven in spet nazaj v notranjost. Njegov pristop vsebuje oba vidika. Zato nas kliče in izziva. Ne glede na to v kateri skrajnosti – lažno-ženski ali lažno moški – mačistični – se trenutno nahajamo.

Na zahodu smo zelo močno potopljeni v saharinsko duhovnost. Naša glavna skušnjava je ignorirati delovanje ali moško plat duhovnosti. Zaradi tega imamo tako pobožnjakarske in včasih zelo impotentne duhovnosti, ki sveta ne zajamejo niti ga ne izzovejo.

Kristusova celovitost nas v resnici ogroža. Pogumno in tvegano osebno vero nadomeščamo s shemami iz poslovnega in potrošniškega sveta, ki naj bi bile potrebne za odrešenje, ki ga pojmujemo kot uspeh in zdravje na tem svetu. V duhovno življenje poskušamo prenesti potrošniško shemo:  zmagati/doseči/ uspeti/ nadzorovati/ potrošiti. K sreči pa to na duhovnem področju ne deluje. Zagotovo obstaja boljša pot, kajti ta ima slab konec. Res obstaja. Imenuje se spreobrnjenje.

Spreobrnjenje k čemu? Spreobrnjenje k temu, kar bi lahko imenovali Ne-jaz. Spreobrnjenje k D(d)rugemu, tujcu, možnemu sovražniku, ki se ga moramo naučiti ljubiti. Z drugimi besedami: možje moramo biti spreobrnjeni k ženskemu, ženske pa k moškemu. Morda je zato Bog ustvaril spolno privlačnost tako prepričljivo in močno. Če se spreobrnemo k temu ne-jazu, se vse spremeni. Ko je Drugi naše središče smo resnični, pristni, živi in večni. Spreobrnjenje nam omogoča celovitost in osredotočenost. Sposobni smo gledati skozi oči drugih, ki niso tako zaslepljene, kakor naše lastne. Uzremo drugo stran stvari. Odkrijemo, da sovražnik ni sovražnik, ampak duhovni partner in pomočnik.

Moška duhovnost poudarja služenje človeški skupnosti pred religioznimi diskusijami, govorjenje resnice pred koristoljubnim obračanjem po vetru, izvajanje pravičnosti pred hlinjenjem dobrote. Brez moškega dopolnjevanja, duhovnost postane preveč poženščena in uglašena na lažno ženskost. Preveč se začne ukvarjati zgolj s seboj, z odnosi in nerazčiščenimi čustvi ter brezkončnim varovanjem samega sebe. Lažna ženska duhovnost je past za tiste z veliko prostega časa, udobja in liberalnih idej. Njihov liberalizem postane imun na celovit in radikalen evangelij.

Moška duhovnost može spodbujal k radikalni evangeljski poti. Brez dvomov in izgovorov, brez posnemanja svojih sester ali mater. To samo po sebi zahteva veliko poguma in dejstvo, da imamo samega sebe v oblasti. Takšen moški ima življenje za druge in to ve. Ni mu treba nikogar pehati, groziti ali igrati igrice moči, ki jih običajno igramo. Svojo moč z gotovostjo in mirnim zaupanjem obvlada. Ne žene ga javno mnenje ali arogantnost, ampak ve kaj je res. Ne potrebuje statusnih simbolov, ker živi iz tega, kar je. Ne potrebuje kovčka in spodnjega perila s svojimi lastnimi začetnicami. Njegova identiteta je umirjena in utrjena znotraj njega, ne v zunanjih stvareh. Domač je s svojo dušo in je ne prepušča kar tako zlahka raznim korporacijam, vojskam, državam ali drugim na videz sprejemljivim kolektivnim mentalitetam.

Takšni celoviti moški so svetniki. Svoji moški duši zaupajo zato, ker so srečali Očeta. Oče jih je poučil o jezi, strasti, moči in jasnosti. Poslal jih je naj gredo skozi vse to in plačajo svojo ceno. Z njimi je razdelil svoje lastno ustvarjalno seme, svojo lastno odločilno Besedo, svojega lastnega Duha razsvetljevalca. Sprejemajo vednost in nevednost, gotovost in negotovost. Delujejo lahko tudi brez zunanjega uspeha, zato ker so v obraz pogledali strahu pred neuspehom. Ne potrebujejo potrjevanja ali zanikanja. Ne padejo zaradi obsojanja ali ignoriranja. Svobodni so. Svetniki so nepremagljivi. So moški.

Veliko razlogov je zakaj moška duhovnost tako počasi prihaja na dan. Država potrebuje konformiste in brezčutne bojevnike, da poskrbijo za njene posle. Zdi se, da cerkev bolj potrebuje otroke, kakor pa samostojne Božje sogovornike. Obstaja pa še veliko globlji razlog zakaj smo moški in ženske odpovedali v ljubezni in ne zaupamo svoji moški ali ženski moči: večina ljudi zahodne civilizacije trpi zaradi očetovske rane. Tisti, ki jo imajo, se jih njihov človeški oče ni nikdar dotaknil: ne telesno, ne duševno, ne duhovno. Ali ni imel časa. Ali ni imel svobode. Ali ni čutil potrebe. Ali ni bil sposoben. Posledica pa so otroci brez moške moči. Nimajo zaupanja vase, nimajo sposobnosti, da bi nekaj naredili, zdržali in zaupali sebi. Oče jim namreč ni izkazal zaupanja.

Zato je imel Bog zelo dober razlog, da se je razodel kot Jezusov Oče. Prav glede očeta večina izmed nas ne čuti, ne verjame in smo raztrgani. Vsi lahko vzkliknemo skupaj z apostolom Filipom: „Gospod, pokaži nam Očeta, in zadosti nam bo“! (Jn 14,8). Če se s to rano ne soočimo, če je ne začutimo in ne dovolimo, da jo On zaceli, bomo še naprej živeli življenje lažne moškosti: biznis in postavljanje pred drugimi, neiskrena in podkupljiva moč, namesto poštene nemoči. Sinovi in hčere naslednje generacije pa bodo ta žalostni proces očetovske rane spet ponovili.

Ali obstaja pot ven? Seveda. A le za ljudi, za moške in ženske, ki bodo ukrepali. Ni poti do moškosti. Moškost sama je pot. Zato poimenuj rano. V njej te čaka Bog Oče. Začuti jo in se nad njo razjoči. To je moč, ne slabotnost. Išči Očetovo obličje. To je ukrepanje in pot, ne pasivnost. Prevzemi polno odgovornost za svoje življenje in vedenje. Ne stresaj krivde na druge, ne obsedi v sramoti. Ne čakaj na topla čustva in čudeže. Ukrepaj. Pojdi. Tvegaj. Zmoreš, ker lahko računaš na Očetovo moč.

V tej smeri v IDD prirejamo odmike za moške in iz tega črpa tudi skupina Mož svetega Jožefa. Na strani www.moskaduhovnost.si pa razmišljamo in se o tej temi pogovarjamo.

P. Viljem Lovše DJ

Psalm 8,4-9

neboKo gledam nebo, delo tvojih prstov,

luno in zvezde, ki si jih utrdil:

Kaj je človek, da se ga spominjaš,

sin človekov, da ga obiskuješ?

Naredil si ga malo nižjega od Boga,

Ali le malo nižjega od angelov.

s slavo in častjo si ga ovenčal.

Dal si mu oblast nad deli svojih rok,

vse si položil pod njegove noge:

vse ovce in govedo,

in tudi živali na polju,

ptice neba in ribe morja,

vse, kar se giblje po morskih stezah.

GOSPOD, naš Gospod,

kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!

Hubblov teleskop je pokazal osupljivo lepoto vesolja in vidi bilijone let daleč od zemlje. Če se ozremo v svoje telo vidimo, da ga sestavljajo vse manjši in manjši delci (molekule, atomi, protoni, nevtroni, elektroni, leptoni, kvarki in tako naprej). »Globlje« ko gremo, večje so relativne razdalje med neskončno majhnimi delci. Kakšno zvezo ima vse to z nami? Psalm osem nas spomni, da je Bog ustvaril človeka, da bi užival privilegirano mesto v stvarstvu. Nedojemljivo širino stvarstva je zaupal nam v gospodovanje (ne v tiranijo). Ali se vam ne zdi, da bi morali polni hvaležnosti Bogu, da je vse to ustvaril za nas, pasti na kolena. Nikdar naj bi ne pozabili, da vse stvarstvo kaže njegov sijaj in lepoto. Je simbol njegove skrbi in ljubezni do nas. Iz vsake stvari izžarevajo njegova modrost, moč, lepota, resnica, dobrota in ljubezen. Nebo in zemlja z vsem, kar je v njima in v njima, sta stvarno in resnično Božje ljubezensko pismo. Spominjata nas, da ima še nekaj veliko lepšega in boljšega v rokavu za vse, ki ga ljubijo (glej 1 Kor 2,9).

Ali ni upor proti njegovi ljubezni nekaj najbolj neumnega in škodljivega?

Kako to jaz danes doživljam?