Tag Archives: bogastvo

Življenja in sreče ni v bogastvu

Glavni članek, Izziv besede, , , , ,

V tretjem tednu adventa nas vabim, da smo vsak dan tedna bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog bogastva ali Mamon. Njegovi templji so najvišje in najbolj slavne stavbe naših mest: banke in supermarketi. Obvladujejo nebo in ogromne površine. Mamon je namreč besen in zahteven bog. Svoje častilce drži v nenehnem strahu in tesnobi. Kar naprej nas opozarja na posledice nespoštovanja  brezdušne rasti kapitala in obresti. Živi in bohoti se zaradi nenasitnega pohlepa, ki se skriva v vsakem izmed nas. Veliki duhovniki tega kulta se bankirji, finančniki in ekonomisti. Čeprav trdijo, da poznajo prihodnost, jih dogodki v zvezi s tem lažnim bogom nenehno presenečajo. Mamon svoje častilce zasipa z reklamami in s strahom za naložbe.

Moški radi kupujemo in kopičimo stvari. Nimamo pa radi trgovin. Še posebej radi kupujemo, če je to združeno tudi z raziskovanjem. Kupovanje postane naloga. Ne kupimo le predmeta, ki ga potrebujemo, ampak tudi vse argumente zakaj je naš nakup najboljši in najbolj pameten. S svojim nakupom potrjujemo samega sebe, iščemo in si dajemo priznanje.

Kupovanje stvari nam daje upanje. Vedno mislimo, da bo naslednja stvar tista prava in bo spremenila naše življenje. Kupujemo sanje. Prodajalci avtomobilov se tega dobro zavedajo. Samo reklame zanje si oglejte. Prodajajo svobodo. Svobodo z mesečnimi pologi in obroki seveda. Prodajajo nam sanje kakšne slavne televizijske osebnosti.

Večkrat gremo kupovat zato, ker smo žalostni, nezadovoljni v službi, ker doživljamo, da nas nihče ne posluša in ne ceni. Mislimo, da bomo z extravagantnim nakupom rešili svojo globoko žalost. Naša potreba po posedovanju razkriva našo notranjo praznino. S kupovanjem stvari ni nič narobe. Težava je v tem, da pričakujemo, da nam bo to prineslo srečo in izpolnjenost.

V najslabšem primeru nas potreba po posedovanju zasvoji in postane droga. Potrebujemo vedno večje odmerke. Na začetku smo se zadovoljili s Fordom, sedaj brez BMWja ne moremo več živeti. Naše življenje se zlomi v kopičenje denarja ali stvari. Bogastvo ima lahko obliko bančne vsote, izobrazbe, nazivov, zidakov, hiš ali stvari (avtomobilov). Seveda ne pravim, da mora biti človek popolnoma reven in brez vsega, tudi brez denarja. Vendar denar nima tako veliko vpliva na našo srečo, kot se nam zdi. Večina zahodnjakov že od leta 1950 nismo nič bolj srečni, pa se je naš materialni standard do danes vsaj dvakratno dvignil. Bogastvo lahko na splošno osreči le takrat, ko nas dvigne iz revščine in bede. Potem pa nič več. Letni dohodek prav nič ne vpliva na našo srečo. Več kot imamo denarja in bogastva, bolj revni so naši osebni odnosi. Zaradi tega se naša sreča ne povečuje, ampak celo zmanjšuje. Revna področja imajo veliko močnejši smisel za solidarnost in skupnost s tem pa tudi srečo.

Očitno je naslednje dejstvo: z denarjem obsedena družba nam ne daje tega, kar vsi mi potrebujemo, ne daje nam sreče. A kljub temu se nam zdi čaščenje denarja še vedno samo po sebi umevno in nujno. Edino kar nas nenehno skrbi in poslušamo v medijih je gospodarska rast. Ta je vse in edini cilj našega življenja. Pri dobrih novicah o borznih kazalcih si oddahnemo  tako kakor, da nam je govoril bog. Važno je, da indeks raste. To pomeni, da je naš lažni bog z nami zadovoljen. Častiti ga moramo za vsako ceno, ne glede na posledice. Če si kdo to čaščenje upa postaviti pod vprašaj se mu pokroviteljsko nasmehnemo: revček ne ve, kaj je življenje in ni realen. Če bogu mamonu ne dovolimo, da dela kar hoče, bo svoje templje prestavil drugam in v druge države, kjer bodo njegovi častilci delali še za manjše plače. Boga mamona torej ne smemo jeziti niti ga razočarati. Mamon lažni bog je prevelik, da bi lahko padel. Spretno nas drži v šahu.

Ta lažni Bog je že premagan. Premagalo ga je dete, Jezus, ki ne poseduje nikogar in ničesar, ki podarja in omogoča podarjanje. V to smer nas vabi veselje drugega adventnega tedna.

Le kar si podaril je resnično tvoje

Glavni članek, , , , , ,

29.10.2017: 30. Nedelja med letom: Mt 22,34-40

Ngujen Van Mah je eden od osmih sinov. Leta 1978 sta se morala njegova revna kmečka starša odločiti katerega od svojih osmih otrok bosta s čolnom poslala ven iz Vietnama. Vedela sta, da lahko njun sin na divjem južnem kitajskem morju izgubi življenje.

Ob štirih zjutraj je nekdo potrkal na vrata njihove koče in Mah se je poslovil od svojih domačih. Takrat jih je zadnjič videl. Zavezali so mu oči in ga skrili v kason tovornjaka. Vozili so se osem ur. Skozi džunglo so prišli do morja, kjer so mu oči odvezali. Neštetokrat se je dogajalo, da so zločinski trgovci z ljudmi ob morju vse pripeljane postrelili. Pobrali so jim denar, niso jih pa nameravali prepeljati čez morje. Družine itak niso več slišale zanje, saj je bilo tveganje preveliko.

»Imeli smo srečo, da nismo naleteli na takšne kriminalce«, pripoveduje Mah. V čolnu zgrajenem za deset se je peljalo po morju devetindvajset odraslih. Čoln ni bil pripravljen za dvotedensko potovanje. Vsi so zboleli, trpeli lakoto in bili ves čas brez strehe nad glavo. Njihov čoln so napadli tajski pirati, ubili tri moške in posilili vse ženske. Ostalih šest je umrlo zaradi slabih razmer in so jih morali vreči v morje.

Ko so preživeli po štirinajstih dneh ugledali kopno so že mislili, da se je njihovo upanje izpolnilo. A malezijski vojaški čoln jih je pod grožnjo, da bodo na njihov vietnamski čoln streljali, prisilil, da so se umaknili nazaj v mednarodne vode. Mah pripoveduje: »V tistem trenutku sem skoraj izgubil vero v Boga in ljudi. Prepričan sem bil, da bomo vsi umrli.«

Čoln se je zaradi prestreljenih lukenj s strani piratov začel potapljati. Opazila ga je Nizozemska trgovska ladja, ki jih je rešila in odložila na Filipinih. Mah je dvanajst mesecev kasneje emigriral v Avstralijo. Sedaj je zdravnik v podeželskem kraju, kjer prej dve leti ni bilo zdravnika.

V drugi Mojzesovi knjigi Gospod govori: »Ne zatirajte tujcev in jim ne delajte krivice, saj ste bili sami tujci v Egiptovski deželi.« Jezus nam v evangeliju pove, da je ljubezen dopolnjena takrat, ko ljubimo svoje bližnje. Boga imamo v resnici lahko radi le tako, da imamo radi bližnje.

V naše zahodnem opulentno presitem svetu emigracija danes povzroča največ histerije. Do nedavnega je še večina zahodnih držav dokaj gostoljubno sprejemala begunce. Glede na to, kako smo prebogati je takšna gostoljubnost na mestu.

V današnjem evangeliju nam Jezus ne obljublja, da nas ljubezen do Boga in do bližnjega ne bosta nič stali. Jezusova postava ljubezni vabi in omogoča, da posamezniki in tudi narodi svoje dobrine delimo z drugimi in ne gledamo zgolj nase. Če sprejmemo Njega in njegove besede potem dobimo moč tudi za skrb za svoje bližnje. Jezus nam v evangeliju tudi pove: »Od vsakogar, ki mu je bilo veliko dano, se bo še več terjalo.« Žal mnogi med nami želijo dobro življenje samo zase, prav nič pa jih ne brigajo drugi in njih blagostanje ali lakota. Zato grobo zavračamo ljudi, ki hočejo z nami deliti blagoslove za katere smo se sami trudili in jih seveda tudi podedovali. Resnično škodljiv za naše življenje je strah zase in demoniziranje drugih, ne pa begunci in priseljenci. Nečloveško pohlepen interes ozke skupine nenasitnih, vodi mednarodno “roparsko” politiko (lažno poimenovano svetovna ekonomija in prosti trg) in nas po medijih spretno manipulira in dodatno zasužnjuje v strah zase in sovraštvo do drugačnih.

Naj končam. Saj se spomnite, da Matejev evangelij pripoveduje tudi zgodbo o begunstvu Jožefa, Marije in Jezusa v Egipt. Če bi se jim to zgodilo danes, se mi zdi, bi jih verjetno takoj poslali nazaj k Herodu. Naj nam vera in evharistija spremenita srca za Božji način ravnanja do vsakogar, tudi do nas samih. Naj naša dobrota in gostoljubje odsevata dobroto in velikodušnost, ki smo ju sami deležni s strani Očeta, Jezusa, Marije in Jožefa. Božje kraljestvo je obljubjeno vsem, ne glede na to v kakšno barvo, status ali religijo smo bili rojeni. Če tega ne upoštevamo, uničujemo življenje sebi in drugim. A najprej sebi in najbližjim.

Jezusova hiša usmiljenja

Glavni članek, , , , ,

wp_20151030_01331. nedelja med letom, Lk 19,1-10

Sveti Irenej je zapisal: »Božja slava je človek, poln življenja. Človekovo življenje pa je v gledanju Boga.« Božja slava ni človek že samo zato, ker je živ, ampak zato, ker živi za Boga. Tudi Božji sinovi in hčere niso preprosto tisti, ki jih je Bog ustvaril, ampak so ljudje, ki odgovorijo na klic, naj okušajo razodevanje samega Boga. Božja hči in sin sva takrat, kadar sprejmeva povabilo, da gledava obličje Boga, ki je v Jezusu Kristusu pokazal, da je najin Oče.

Sin je dan tebi in meni, da bi midva lahko spoznala Božje obličje in odkrila vso Božjo ljubezen do vsakega človeka. Bog naju vabi, da se nasitiva Sinove lepote in ljubezni, prav v trenutku, ko nama razodeva, da je Oče tako blizu vsakemu izmed nas. S svojim Duhom nama omogoča, da živiva bratstvo z ljudmi kot prostor, v katerem doživljava Boga kot Očeta, in to ob nama lahko zaznajo tudi drugi.

In prav to je zaznal in odkril Zahej iz evangelija. Bil je majhen, zato ni mogel videti Jezusa. Zaradi sovražne množice ni mogel priti bližje, da bi Jezusa sam videl. Če dobro pogledava, vidiva, da niti Zahej niti množica niso sposobni videti Jezusa kot Odrešenika. Vsak ga seveda ne vidi zaradi svojih razlogov.

Zahej, načelnik cestninarjev in bogat človek, je ob Jezusu odkril, da ne more ostati tam, kjer je bil. Bogastvo, s katerim se je delal močnega pred drugimi in so se ga zaradi tega bali, ne more potešiti hrepenenja njegovega srca. Hoče videti, kdo naj bi bil Jezus. Kar se je odprlo v njegovem srcu, bo zato kmalu potešeno. A tudi množica, ki Jezusa zastira, ne zna jasno videti, kdo v resnici je. Ni sposobna sprejeti skrivnosti Boga, ki nam prihaja naproti. Ta množica sva tudi ti in jaz, kadar hočeva delati dobro, a to dobro ne prinaša želenih sadov. Najbolj zaželeni sad je spoznanje Gospoda ter občestvo čutenja in hrepenenja z našim Bogom. Dobro, ki ga delava kot del množice, je vsiljeno, se razkazuje in zahteva zase. Ko sva del množice, nimava zaupnosti z Bogom. Dobro, ki ga delava sebi, nama prav nič ne pomaga k zaupnosti z Bogom.

Lahko pa ga prosiva, naj dopolni in izpolni najino hotenje in hrepenenje po dobrem. Prosiva ga, naj nama pomaga, da bo dobrota, ki jo bova živela in delala, nam in drugim pomagala h gledanju Njega. Moje prizadevanje, da bi delal dobro, še ni resnično dobro. Resnično dobro delam takrat, kadar ga delam na tak način, da se tvojemu in mojemu srcu pokaže Božje obličje.

Ko Jezus prispe do drevesa, na katerem je bil Zahej, povzdigne pogled in ga povabi dol, ker bi danes rad ostal v njegovi hiši. V resnici ne gre Jezus v Zahejevo hišo, ampak Zahej v Jezusovo. Vesel je, da je v Jezusovi hiši. Kaj je Jezusova hiša? Je skrivnost bratstva in sestrstva, ki vsem ljudem kaže pravo Božje obličje. Dobrota, ki jo v Jezusovi hiši lahko živiva, ni več razkazovanje, nič ne zahteva zase, nič ne izsiljuje. Je preprosta posledica domačnosti z Bogom v Jezusu. Zahej je to domačnost spet odkril in našel, zato lahko zaupa.

Jezus pa Zaheju in s tem tudi tebi in meni zagotavlja: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Reči hoče, da je vsak trenutek naše zgodovine primeren, da postane sveta zgodovina. Takšna postane takoj, ko v srcu odpreva pot hrepenenju, da bi videla, kdo je Jezus. V vsakem položaju, v vsaki okoliščini in v vsakem grehu lahko slišiva »hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši«. Gospoda nič ne more odvrniti od tega, da bi tebe in mene povabil v svojo hišo ter naju razvezal, da bova končno lahko zaživela bratstvo in sestrstvo, ki tudi drugim kaže Božje obličje.

p. Vili Lovše

Usmiljenje je življenje

Glavni članek, , , , ,

26. nedelja med letom

rich-dead-manJezus nama pravi: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.«

Najprej nama želi povedati, da se bo položaj obrnil. Na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, na drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem, bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo.

Jezus kaže na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne poveličuje uboštva in ne obsoja bogastva. Poudarja pa solidarnost. Če sva v življenju solidarna, nama je obenem zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo Božji pogled in sočutje do vsakega človeka. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili.

V igri je življenje. Če ljubiva, ga imava, če ne, ga izgubljava. Z ljubeznijo pridobivava svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam, življenje pridobivam, če pa ne, ga izgubljam. To merilo velja za vse, tudi za bogataše.

Jezus nama kaže Božjo misel o človeku zato, da bi midva življenje usmerila v pravo smer. Ne želi naju zastraševati, saj govori umirjeno in po domače. Razkriva nama skrivnost življenja. Pokaže nama, kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. On naju prepriča, da se zaradi sožitja in domačnosti z Bogom tudi drug do drugega obnašava kot brat ali sestra.

S priliko nama Jezus kaže, kako lahko tudi midva prav živiva. Bogataš je brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga sebe pomešava s tem, kar uporabljava, in na koncu postaneva sužnja stvarem. Nimava več imena in istovetnosti. Če hočeva imeti življenje zgolj iz bogastva, to pomeni, da sva pozabila Boga in prezrla sočloveka, ki za naju ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

Prizor je podoben gostiji zadnje večerje, kjer je Janez tako blizu Jezusa, da mu lahko položi svojo glavo na prsi. Odlomek s podobo pove, da so zadnji prvi.

Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda, zato ni nikdar videl ničesar resničnega. To je pot, ki jo morava tudi sama prehoditi, preden spoznava in priznava resnico življenja. S tem ko prilika omenja, kaj se je bogatašu dogajalo v peklu, tudi naju spodbuja, da bi že danes dvignila pogled in spregledala resnico ter življenje vzela resno – kot dar, ki se veča, če ga deliva z drugimi, in izginja, če ga hočeva zadržati zase.

Ni dovolj, da svoje dobrine razdeliva, do reveža morava biti tudi pozorna in skrbna. Zaradi skrbi namreč najina razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če deliva dobrine iz skrbi za človeka, je najina skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrok, ne le za naju. On je postal najin bližnji, ki ga doseževa v svojih bližnjih.

p. Vili Lovše

Modrost ni sad inteligentnosti

Glavni članek, , , ,

28. nedelja med letom, 11.10.2015, Mr 10,17-30

11133940_791483454255121_2395135368841545261_oSalomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda, zato tako goreče prosi za dar modrosti. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Ali rečeno bolj po domače: modrost prejmeva, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. K temu vabi Jezus bogatega mladeniča. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavljal mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«

Mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, iz katerega izvira zapoved. V resnici je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: »Kaj mi praviš, da sem dober?« Zapovedi namreč lahko uresničujeva, ne da bi bila deležna skritih razlogov, zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.

Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja se v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas, pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas.

Če nama je v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj, ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.

p. Vili Lovše