26. nedelja med letom

Jezus nama pravi: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.«

Najprej nama želi povedati, da se bo položaj obrnil. Na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, na drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem, bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo.

Jezus kaže na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne poveličuje uboštva in ne obsoja bogastva. Poudarja pa solidarnost. Če sva v življenju solidarna, nama je obenem zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo Božji pogled in sočutje do vsakega človeka. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili.

V igri je življenje. Če ljubiva, ga imava, če ne, ga izgubljava. Z ljubeznijo pridobivava svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam, življenje pridobivam, če pa ne, ga izgubljam. To merilo velja za vse, tudi za bogataše.

Jezus nama kaže Božjo misel o človeku zato, da bi midva življenje usmerila v pravo smer. Ne želi naju zastraševati, saj govori umirjeno in po domače. Razkriva nama skrivnost življenja. Pokaže nama, kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. On naju prepriča, da se zaradi sožitja in domačnosti z Bogom tudi drug do drugega obnašava kot brat ali sestra.

S priliko nama Jezus kaže, kako lahko tudi midva prav živiva. Bogataš je brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga sebe pomešava s tem, kar uporabljava, in na koncu postaneva sužnja stvarem. Nimava več imena in istovetnosti. Če hočeva imeti življenje zgolj iz bogastva, to pomeni, da sva pozabila Boga in prezrla sočloveka, ki za naju ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

Prizor je podoben gostiji zadnje večerje, kjer je Janez tako blizu Jezusa, da mu lahko položi svojo glavo na prsi. Odlomek s podobo pove, da so zadnji prvi.

Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda, zato ni nikdar videl ničesar resničnega. To je pot, ki jo morava tudi sama prehoditi, preden spoznava in priznava resnico življenja. S tem ko prilika omenja, kaj se je bogatašu dogajalo v peklu, tudi naju spodbuja, da bi že danes dvignila pogled in spregledala resnico ter življenje vzela resno – kot dar, ki se veča, če ga deliva z drugimi, in izginja, če ga hočeva zadržati zase.

Ni dovolj, da svoje dobrine razdeliva, do reveža morava biti tudi pozorna in skrbna. Zaradi skrbi namreč najina razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če deliva dobrine iz skrbi za človeka, je najina skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrok, ne le za naju. On je postal najin bližnji, ki ga doseževa v svojih bližnjih.

p. Vili Lovše