V številnih knjigah, videih in umetniških delih Jožefovo svetost povzdigujejo v takšne višave, da postane vzvišena in nedostopna. Zlahka dobimo vtis, da Jožef ravnodušno kraljuje na svojem marmornatem podstavku visoko nad napetostmi našega vsakdanjega življenja.

Sveto pismo prikaže Jožefa kot krepkega, zelo delavnega moškega, ki je bil dejavno vpleten v vsakdanje življenje svoje družine in takratnega sveta. Če hočemo Jožefa ločiti od tega sveta, da bi ga lahko povzdignili nad svoje preizkušnje in skušnjave, mu delamo veliko škodo. Pa ne le njemu, ampak tudi sebi.

On nas lahko ogromno nauči o služenju, celostnosti in pristni moškosti. Mi pa se od njega lahko učimo le, če sprejmemo, da je tudi on – Jožef, del našega vsakdanjega življenja, ter objamemo kreposti, zaradi katerih je on veliko več kakor neki povprečen Jože. Če bomo storili tako, lahko tudi sami postanemo več kot povprečni Jožeti in doma, v cerkvi, na delovnem mestu in v svetu okrog Tudi mi lahko živimo njemu podobno življenje predvsem v služenju Jezusu. Nihče ni služil Jezusu tako kakor Jožef. Seveda kot moški, kot delavec, borec, pustolovec in soustvarjalec lepote.

Služil je tudi Mariji. Kot njen mož je zvesto delil svoje življenje z Devico Marijo, Božjo Materjo. Marijo pogosto upodabljajo stoječo na luni in s tem pokažejo, da odseva luč svojega Sina. Zmaga Marijinega srca in spreobrnjenje grešnikov sta neločljivo povezana tudi z Jožefom, ki je ves čas ob njej.

Ob sv. Jožefu moški ne postajamo mevže, ampak umirjeni bojevniki za Božje v vsakem izmed nas, možje po Božjem srcu.

Jožef je mož skrivnosti. Bil je tih, neznan in ga Sveto pismo težko in malo omenja. Vendar je bil izmed vseh mož izbran, da bi varoval Sveto družino ter skupaj z Marijo vzgojil Božjega Sina. Sina si ni lastil. Ni bil ošaben zaradi tega, ker mu je bil dan. Tudi naši sinovi in hčere so Božji dar in si jih ne smemo lastiti. Bil je mož, oče, obrtnik, varuh in bojevnik proti zlu.

Bil je krepak in močan, hkrati pa prijazen, ponižen (vesel sebe in drugih, kot Božjih sinov in hčera), nežen in vedno poslušen Bogu.

Z Jezusom sta vsak dan jedla za isto mizo. Naučil ga je tesarskega dela. Skupaj sta brala in se pogovarjala o Svetem pismu. Bil mu je bližji kot katerikoli drug moški. Potoval je z Jezusom, z njim se je smejal, jokal in delal.

Molčeči Jožef je drugi največji svetnik, takoj za Marijo. Našli ga bomo v tišini molitve in on bo naše srce, dušo in duha vodil k Jezusu, moškemu po Božji podobi. Čeprav je v Svetem pismu tiho, zelo veliko govori možem, ki mu hočejo prisluhniti, pa najsi so samski ali poročeni. Jožef nam glasno govori, kaj je treba za to, da si resničen moški.

Kdo ali kaj je resničen moški?

To je mož, za katerega je Bog na prvem mestu in dovoli, da oseben odnos z Bogom določa njegovo vsakdanje življenje v vseh razsežnostih in v vsem. Je moški, ki je v stiku z Bogom (moli), in to skozi ves dan, ne le nekaj sekund pred jedjo in tik pred spanjem ali pa še to ne. Sredi odtekanja ur dneva se nenehno zaveda Božje navzočnosti.

Je mož, ki živi krepost ponižnosti, prijaznosti, poštenosti in spoštovanja v vseh svojih odnosih. Ni priden fantek, s katerim lahko vsi pometajo.

Je moški, ki ceni in brani vsako človeško življenje – od nerojenega do najstarejšega, od psihološko-duhovno do telesno invalidnega, od razvojno zaostalega do umsko nadarjenega.

Jožef je tisti, ki nas uči, kako biti resnični moški.

Njegova delavnica v Nazaretu bo postala naša delavnica. Njegovo služenje Kristusu bo odsevalo v našem očetovstvu (telesnem in duhovnem) danes. Njegovo orodje je zaupano tudi v naše roke. Vsako orodje postane odlična prispodoba za razumevanje Jožefovih kreposti moža, očeta, obrtnika in Bogu poslušnega služabnika, bojevnika proti zlu, bojevnika za Lepoto.

Jožef nas opremi s spretnostmi, ki jih potrebujemo, da bi bili sveti zakonci, dobri očetje, marljivi delavci in zvesti Kristusovi učenci – sledilci.

On je veliko več kot zgolj preprost tesar, ki se razume na orodje. On je varuh družin, vzor za vse moške in strah hudobnih duhov. On je pred Bogom najmočnejši priprošnjik in nam želi pomagati v naših potrebah. Če nam manjka čistosti, nam podarja neomadeževanost. Če nam manjka zaupanja, nam podarja pogum. Če nam manjka spretnosti za dobrega starša, nam pomaga. Vse v imenu svojega ljubljenega sina Jezusa.

On je zrcalna podoba tega, kako Bog deluje v življenju vsakega izmed nas moških: poklicani smo in takoj nato poslani v boj za Božjo pustolovščino s človekom in človeštvom.

Povabljeni ste, da se na svoje življenje ozrete na sveže in nove načine. Dano nam bo videti, kako se lahko z Božjo milostjo spremenimo na bolje in postanemo resnična podoba Jezusa v svetu. Največja potreba tega sveta je prav to, da spozna Jezusa.

Počasi bomo videli, zakaj je Jožef tako obupno potreben, da nam pomaga dojeti našo resnično moškost, ne pa tiste, ki nam jo svet površinsko vsiljuje. Dve možnosti imamo: ali bomo dovolili, da nas svet zavede z osredotočanjem na užitek, položaj, posedovanje in oblast, ali pa bomo objeli Božji načrt za pristno moškost.

Jožef nam bo pomagal pri odločitvi.

Danes bolj kot kdaj prej potrebujemo Jožefa, da z ramo ob rami hodi skupaj z nami: doma, v službi in po vsem širnem svetu. Zelo rad gradi … ne le ostrešja in pohištvo, ampak življenja. On bo prosil Jezusa, da nam da pravo orodje za to, in nas ga bo naučil tudi prav uporabljati.

Zaradi vsega tega je Jožef lahko osebni prijatelj vsakega izmed nas moških. Lahko živimo skupaj z njim kot z zaupanja in posnemanja vrednim starejšim bratom.

JOŽEF KOT MOŠKI

V svoji pobožnosti do sv. Jožefa zlahka pozabimo, da je bil resničen moški, tesar iz krvi in mesa, sin svojega časa sredi Nazareta v Judeji. Pred njim so bili številni enaki izzivi in strahovi, kot so danes pred nami. Iz njegovega načina življenja se lahko veliko naučimo: kako je delal in skrbel za svojo družino.

Bil je močan možakar, a blagega in uglajenega duha. Mož dejanj in akcije, hkrati pa poslušen Božji volji. Delaven, hkrati pa je našel čas za svojo družino in Jezusu pomagal rasti v modrosti, umnosti in milosti. V Svetem pismu ni zapisana nobena njegova beseda. Večkrat je omenjeno le njegovo ime. Vendar nam njegova dejanja, ki so opisana v Svetem pismu, govorijo jasneje, kakor bi nam lahko zapisane besede. Danes nam iz svoje delavnice kaže, kako naj uporabljamo duhovno orodje, da bomo vedno bolj podobni njegovemu sinu Jezusu.

POTRPEŽLJIVI BOJEVNIK

Cement prav nič ne odpušča. Ko ga enkrat zamešamo in pustimo, da se strdi, ga ni več mogoče spremeniti. Ali sem se že naučil to lekcijo?

Zabetonirati sem moral 70 centimetrov globok temelj za ulično svetilko, ki naj bi bila pritrjena s štirimi vijaki, vgrajenimi v beton. Potem ko sem izkopal luknjo in zamešal cement, sem uporabil predlogo izdelovalca za postavitev vijakov v svež cement. Naslednjega dne sem dvignil svetilko in jo poskušal postaviti. Vijaki so bili trdno ujeti v posušen cement in niso nič več ustrezali luknjam na svetilki. Svetilke nisem mogel pritrditi nanje. Prisiljen sem bil vse skupaj razbiti in začeti znova. Od mene je to zahtevalo veliko potrpežljivosti.

Ali ni prav dobro zavedanje, da Bog ni tako trd kakor posušen in neodpuščajoč cement? Vedno je usmiljen in odpušča. Potrpežljivo nam omogoča, da se pokesamo in znova vzpostavimo stik z Njim, ne glede na naše padce, grehe in vse druge pomanjkljivosti. Nič ni treba kopati in razbijati.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj – omejevanje lastne moči

Potrpežljivost je krepost tihega vztrajanja pri srečevanju s težavami in provokacijami. Samo pomisli, kako je bil Jožef potrpežljiv v mnogih preizkušnjah in težkih časih. Pripravljen je bil vztrajati, ker je zaupal v Boga. Vedel je, da se mu bo Očetova volja počasi, dan za dnem, vedno bolj jasno razodevala.

Potrpežljivost zahteva nadzor nad seboj. Priznajmo si: nekatere stvari v življenju nas spravijo na takšne obrate, da ponorimo. Naša potrpežljivost je na veliki preizkušnji. Jokavi in neobvladljivi otroci, prebodena guma sredi parkirišča, razbita marmelada sredi kuhinje, zamašena školjka (kar je še posebno neprijetno, če to povzročiš sam, ko si kje na obisku) ipd. ipd. V takšnih trenutkih ohraniti mirno kri in se imeti pod nadzorom od nas zahteva moč, da zadržimo jezo v sebi in se ji ne prepustimo. Včasih se to zdi skoraj nemogoče.

Ali bi naredili vajo iz potrpežljivosti? Pojdite lovit ribe z mlajšimi otroki. Če ste to že kdaj počeli, potem natanko veste, kaj mislim. Zavozlani laks, vabe in kaveljčki, ki se zatikajo v vaše telo namesto v ribo. Kateri od otrok lahko po nerodnosti izpusti celo ribiško palico v jezero ali reko. Pri ribolovu z otroki se ti kaj lahko zgodi, da na koncu ne ujameš nobene ribe. Zagotovo pa se naučiš lekcije potrpežljivosti in nadzora nad seboj.

Jožef hoče nam možem, še posebno očetom, pomagati

Morda bomo lažje razvijali potrpežljivost, če bomo v srcu v stiku z Jožefom in se v molitvi spominjali, kako je on pokazal veliko potrpežljivost sredi revščine in človeške trdote, preganjanj in vseh drugih težkih situacij, ki jih ni bilo malo. To nam lahko počasi pomaga rasti v potrpežljivosti. Lahko si pomagamo tudi s tem, da se spomnimo drugih ljudi, ki jih poznamo po njihovi potrpežljivosti, še posebno v odnosu do nas samih. Najbolj pa morda lahko pomaga, če rečemo Jezusu: »Jezus, hvala, ker se lahko zanesem na tvojo potrpežljivost v svojem srcu. Ti si zdaj z menoj in s tem človekom, s temi otroki ipd.« Jožef je namreč zajemal iz Božje, torej tudi Jezusove neskončne potrpežljivosti do vsakega človeka.

Jožef želi nam, možem, še posebno očetom, pomagati, da svojim ženam in otrokom kažemo Kristusovo potrpežljivost do sebe in njih. Jožef je pri tem naš najboljši priprošnjik. Čez dan se lahko večkrat (na mobilnem telefonu si lahko tudi vsako uro pripravimo opozorilo) vadimo v sprejemanju Kristusove potrpežljivosti, se z nekaj globokimi vdihi v njej odpočijemo in sprejmemo njegov nadzor in prijaznost.

Vsakdanjih priložnosti za bojevniško vajo v potrpežljivosti nikoli ne zmanjka, najsi bo doma, med vožnjo, v službi ali sredi kupovanja. Vedno je priložnost za vajo sprejemanja Jezusove potrpežljivosti do sebe in drugih. Če vozite otroke v šolo, vrtec, na obvezne dejavnosti in potem spet domov, dobro veste, kaj to pomeni. Večkrat se zgodi, da greste od doma prepozno in otroci zlepa niso pripravljeni za odhod. Treba jih je priganjati, posesti v avto in s polno hitrostjo oddrveti proti šoli ali vrtcu. Če ste osredotočeni na svojo službo in poslanstvo, potem bo morda vaš devetletni otrok potreboval veliko časa, da bo pritegnil vašo pozornost. Kar naenkrat, tik pred šolo, boste šele dojeli, kaj vam je hotel povedati: pozabil je čevlje! V tistem hipu imate le dve možnosti: lahko kot vulkan izbruhate svojo jezo in frustracijo ali pa globoko vdihnete, obrnete avto in tiho rešite težavo. Če se zanašate na Jezusovo potrpežljivost, ki je v vas, in tudi na priprošnjo sv. Jožefa, potem se boste počasi naučili izbrati drugo možnost, sploh če ste že od svojih staršev navajeni na prvo. Svojim otrokom boste lahko pokazali lepoto in povezovalnost potrpežljivosti.

V Jožefovem življenju je bilo nešteto priložnosti za potrpljenje. Če se ta mesec vadite v tem (Gospod, zanesem se na tvojo potrpežljivost do mene in do tega človeka, otroka ipd.), boste močno obogatili odnose: ne bodo več tako hitri in površni, veliko manj bodo stresni, predvsem pa boste dobili občutek, da z Jezusovo močjo in Jožefovo priprošnjo lahko obvladate same sebe in ustvarjate mir in dobro vzdušje tam, kjer ste. Prosite Jožefa, naj bo vaš osebni trener in vam pokaže, kako se učiti potrpežljivosti do sebe in do drugih. V molitvi ga prosite za pomoč. Ne bo vas razočaral.

PONIŽNI BOJEVNIK

Resnični navdušenci nikdar ne pozabijo svojega prvega avtomobila, njegovega popravila ali obnove. Še posebno če obnavljate zelo star avto in sestavljate novega iz raznih starih delov. Privijate vijake okrog menjalnikovega ohišja. Močno privijete vsak vijak, da bi le dobro držal in tesnil. Pri zadnjem, ko je vaše navdušenje na vrhuncu in daste vse od sebe, pa se glava vijaka kar naenkrat odlomi. Zlomljen ostanek ostane v ohišju. Z veliko napora, v znoju in počasi, odstranite ostanke odlomljenega vijaka. Hkrati v srcu spoznate, kako dragoceno je upoštevanje lastnih meja in omejenosti.

Ljudje zlahka presežemo svoje resnične meje. Pri tem seveda veliko bolj računamo nase kakor na Boga. On nas nikdar ne stisne v kot tako, da se ne bi oziral na naše meje in omejitve. Vedno nam ponuja svojo moč, da prenašamo vse preizkušnje in se spoprimemo z njimi. Namesto da bi zaupali v lastne moči, se raje ponižajmo pred Jezusom in njegovo milostjo. Njemu priznajmo, povejmo in zaupajmo vse svoje potrebe in vse, kar je dobrega.

Jožefu je bila, skupaj z Marijo, dana neverjetna odgovornost, da vzgoji Božjega Sina, da ta ob njiju odraste. Jožef je to delal s prav takšno ponižnostjo kakor vse drugo. Njegova ponižnost je najbolj vidna v tem, kako je samega sebe izročil Božji volji. Ni dvomil o Bogu. Ni potreboval časa, da bi se z njim boril ali stvari prespal. Preprosto je videl in prepoznal svoje mesto v Božjem načrtu odrešenja in izrekel svoj »da«. V svoji ponižnosti je pokazal veliko moč in krepostnost. Za dosego prave moškosti moramo vsi moški zreti v Jožefovo ponižno moško srce – srce moža, očeta …, Božjega služabnika. Jožef je vedel, da mu je namenjena posebna vloga, ki jo bo odigral v drami odrešenja. Nenehno se je odločal v skladu z Božjim načrtom zase.

Mi lahko delamo (in naj bi delali) enako. Ali smo pripravljeni slediti Jezusu tako, da nenehno iščemo njegovo vodenje? Ali smo pripravljeni sodelovati in delati z Jezusom pri njegovem delu, da se uresniči Božji načrt za naše življenje?

Če smo pripravljeni, potem se lahko obračamo k sv. Jožefu, naj prosi, da se poveča naša ponižnost in zmanjša ošabnost, napuh. Kakor plevel ovira rast sadežev, tako ošabnost ovira rast ponižnosti. Dobro bi bilo, če pregledamo svoje življenje in odkrijemo, na katerih področjih se razrašča ošabnost.

Ta si nadene mnoge oblike: napihnjen ego, zadrževana jeza, sarkazem, iskanje užitka. Napuh je najbolj razširjena in vsem skupna pokvarjenost. Proti njej se je treba vsak dan boriti. Če pustimo, da raste, lahko dobi nevarne ali celo uničujoče razsežnosti. Današnja vsesplošna kriza je zgolj posledica tega strašnega plevela.

Ko so v naše kraje prišli priseljenci od daleč, je njihova stara mama nekega dne pod oknom opazila malo zeleno rastlino, ki je pognala iz zemlje. Začela jo je vsak dan zalivati in zrasla je več kot meter visoko. Nekega dne jo je videla soseda in ji povedala, da je ta rastlina plevel in ga ne sme zalivati. Stari mami je bilo nerodno in naslednji dan je vse skupaj posekala in zažgala v ognju.

Napuh ali ošabnost je zelo podoben plevelu. Bolj ko svoj ego hranimo s samogovori, močnejši postaja naš napuh. In kakšen je končni sad? Ošabnost postaja vse večja in večja. Oslepimo za stvarnost.

Bog je zagotovo poskrbel tudi za dobre načine, kako imeti ego pod nadzorom. Primer: Neki moški je začel svojo obrt poklicnega svetovanja. Prepričan je bil, da ima vse. Imel je doktorat, prostore in svež šop poslovnih vizitk. Na druge je hotel vedno narediti močan vtis, še posebno na svoje potencialne stranke. Nekega dne je šel v lokalno trgovino na drobno. Lastnika je pozdravil z vso impozantnostjo in profesionalnostjo, ki jo je tisti hip premogel. Z vsemi močmi se je trudil, da bi naredil vtis. Pri tem je moral ignorirati vztrajno muho, ki je na vse pretege letala okrog njegove glave. Kar naenkrat mu je zletela v grlo! Spreletelo ga je: ali sta lastnika videla, da mi je muha priletela v usta? Ali naj se pretvarjam, kakor da ni nič? Medtem ko je premišljeval svoje možnosti, je muha obupno iskala izhod iz ust in poskušala pobegniti. Končno jo je izpljunil. Moška, s katerima se je pogovarjal, sta se pri tem očitno zabavala. Še leta kasneje sta ga spominjala na to prigodo. Šola ponižnosti, ki se nadaljuje.

Da bi postali bolj ponižni, kakor Jožef, je potrebna izpraznitev ega, postati moramo bolj Kristusovi in manj sami svoji. O tem procesu, za katerega lahko le prosimo, ne moremo pa ga voditi in nadzorovati, se je najbolj slikovito izrazil Janez Krstnik, ko je dejal: »On mora rasti, jaz pa se manjšati!« (Jn3,30).

Jožef je prvi mož, ki je dopustil, da je Bog glavni in voditelj vsega, kar se je dogajalo v njegovem življenju. To je vključevalo tudi zahvaljevanje za vse, ne le za dobre stvari, ampak tudi za preizkušnje in trpljenje. Kako težko je moralo biti kar nenadoma bežati v Egipt, pogansko deželo, ne da bi vedel, kako bo lahko vzdrževal in zaščitil svojo družino. A prav sredi takšnih preizkušenj najdemo ali srečamo Jezusa, ki je vedno pripravljen nositi in lajšati naša bremena. Le pravi bojevnik, Božji sodelavec, je lahko zares ponižen in druge osvobaja za veselje do življenja.

Ponižnost pomaga k zaupanju. Podobno kot štiriletni otrok, ki ne zna plavati in se z vsem zaupanjem vrže v bazen, kjer je oče, saj zaupa, da ga bo ta ujel in držal nad vodo. Ali si ti pripravljen tako zaupati Bogu, ki je tvoj najboljši oče?

Ali rade volje odvrnem pozornost od sebe in jo usmerim k Bogu, ki je vir vsega dobrega zame in za vsakogar?

Ko te kdo pohvali, kaj storiš? Ali rečeš, vsa slava Bogu, ki vse podarja? Takoj obrniti slavo in hvalo, ki smo ju deležni, k Bogu, ki je vir vsega dobrega – to je ponižnost.

Težko je biti ponižen v svetu, ki se ves osredotoča na oseben ponos, napuh in ošabnost. Povsod okrog sebe lahko opazujemo naraščanje napuha in ošabnosti, celo pri razvoju časopisnih naslovov in v vseh medijih. Z leti smo prešli od Življenja ljudem do Življenja nam oziroma sebi. To je zelo zgovorno, mar ne?

Jožef nas bo peljal stran od nenehnega vrtenja okrog »ega«, »zame«, »jaza« in nam pomagal, da se osredotočimo na Jezusa ter naš odnos z drugimi. Pomagal nam bo na vsakogar in na vse gledati kot na dar, ki ga uporabljamo v večjo Božjo slavo in v službi drugim, za dobro vseh. V molitvi prosi Jožefa za očetovsko vodenje in močno priprošnjo, da bi rastel v ponižnosti.

P. dr. Viljem Lovše, DJ