Arhiv oznak: Božja ljubezen

Bog sam usmiljeno išče človeka

24. nedelja med letom

064-img_20160724_110821V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.

Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.

Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.

p. Vili Lovše

Nič ni pomembnejšega kot Božja ljubezen

DSCI004425. nedelja med letom, 20.9.2015, Mr 9,30-37

Sveto pismo lahko zares razumeva šele s pomočjo Božjega razodetja. Najino dojemanje nama tega ne omogoča. Razodetje naju povabi v Božjo skrivnost. Skrivnost ni nekaj, česar najina pamet ne more razumeti. Skrivnost je Božje osebno povabilo tebi in meni. Skrivnost je Njegovo večno hrepenenje po sožitju z vsakim človekom. Zato je Božje razodetje vir blagoslova za najino srce in za vse najine odnose do Boga in bližnjega. Knjiga modrosti pove, da brezbožniki govorijo in delajo neumnosti zato, ker »niso spoznali Božjih skrivnosti«. To pomeni, da ne poznajo in ne priznajo Božjega povabila, naj sodelujejo pri ustvarjanju sožitja, ki ga Bog želi ustvariti z vsakim človekom.

Prav o tem povabilu govori evangelij. V njem Jezus učencem napove svoje trpljenje. Marko o tem poroča kar trikrat. Svoje tri napovedi trpljenja Jezus vedno pospremi s posebnimi navodili. Božje razodetje torej niso le Jezusove tri napovedi trpljenja, ampak tudi tri spremljajoča navodila. Učenci seveda niso razumeli ne napovedi ne navodil. Podobno kot jih tudi midva težko ali pa sploh ne razumeva.

Po prvi napovedi trpljenja Jezus pograja Petra: »Stopi za menoj, satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško!« Peter se je trpljenju nagonsko uprl. A Jezus mu ukaže, naj hodi za njim, ne pred njim. Če ne bo hodil za njim, ne bo videl njegovega obličja. Ob drugi napovedi trpljenja Jezus pograja učence, ki so se med seboj prepirali, kdo je največji. Ob tretji napovedi trpljenja pa pograja Jakoba in Janeza, ki sta hotela sedeti eden na levici in drugi na desnici v njegovi slavi. Seveda sta si vse to predstavljala napačno in po svoje. Enake težave imava danes tudi midva in celotna zahodna civilizacija.

Jezus gleda z Božje strani. Napoveduje svojo usodo in nama razodeva cilj svojega življenja. Midva ga nisva sposobna razumeti, ker iščeva svojo veličino in zahtevava svojo slavo v očeh ljudi. Jezusova napoved trpljenja pokaže bistvo Božje skrivnosti. Njegovo povabilo v sožitje z njim je zelo daleč od najinega načina razmišljanja, a v resnici bistvenega pomena za tvoje in moje srce, če hočeva ostati človeška in božja.

Poskušajva malo globlje razumeti Jezusovo drugo napoved trpljenja. Učenci takoj za tem razpravljajo med seboj, kateri izmed njih je največji. To je očiten znak, da Jezusove napovedi trpljenja niso prav nič razumeli. Jezus jim ne očita, da si želijo veličine. Pokaže pa jim, kakšna človeška veličina je zares prava veličina, ki je Bogu všeč in človeku v rast: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. Potem vzame v roke otroka, ga objame in doda: ‘Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal’.« Če hočeš biti prvi, moraš hoteti biti z Jezusom, ki je Prvi. On je postal služabnik vseh do smrti na križu. Zato, da bi lahko vsi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka. Jezus govori o veličini, ki je za Božje kraljestvo. Ta veličina vsakemu človeku kaže Božjo ljubezen do človeka. Takšno veličino je vredno živeti med seboj. Biti zadnji ne pomeni, da sem za vsemi drugimi. Biti zadnji pomeni, da sem služabnik vseh, da bi vsi lahko spoznali sijaj Božje ljubezni. To seveda tudi pomeni, da mojemu srcu nobena stvar ali oseba ne pomeni več kot Božja ljubezen.

p. Vili Lovše

Le na križu lahko vidiva resnično ljubezen

24. nedelja med letom, 13.9.2015, Mr 8,27-35

27_havierDanašnji evangelij je središče Markovega evangelija. Jezus naravnost pove, da bo trpel, temu pa sledi prizor njegovega spremenjenja. Po vsem navdušenju in zanosu dogajanja in izžarevanja Jezusove osebe, nastopi trenutek, da svoje učence povabi v globlje razumevanje tega, kar on sam v resnici je in kar od učencev zahteva in pričakuje.

Peter pa izpove, da je prav Jezus odrešenik, ki ga pričakujejo. Jezus Petrovo izjavo vzame tako zares, da jim odkrito pove, da je njegova prihodnost v trpljenju. Uči jih, da bo moral nujno veliko trpeti. Obe besedi »učiti« in »moral« pokažeta, da človek sam ne bi mogel nikoli iz svojih moči dojeti skrivnosti Jezusove osebe. Le razodetje od zgoraj nama omogoči, da Jezusa tudi midva spoznava in sprejmeva takega, kot v resnici je, ne kot si ga midva vsak po svoje predstavljava.

Ko začne Peter Jezusa grajati in zavračati to, kar mu povedal o sebi, govori tudi v najinem imenu. Ničesar ne razume. Njegovi pameti se to, kar je Jezus povedal, strašno upira. Tako močno, da tega ne more sprejeti. A prav v Petrovem zavračanju resnice je skrita vsa Božja pedagogika do tebe in mene in do vsakega človeka. Peter se je prvi učil. Za njim se, če hočeva, učiva tudi midva. Jezus Petru odvrne: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Petru pravi, naj hodi za Jezusom, če hoče resnično spoznati, kdo je on. Le če hodi za Učiteljem, ga bo lahko videl takšnega, kot je v resnici, in sprejel tudi njegov križ. Kajti prav na križu bo v Jezusu najbolj zažarela Božja ljubezen do slehernega človeka. Šele s križa bo Jezus lahko tudi tvoje in moje srce prepričal, da samo iz njegove ljubezni izvira življenje za naju. Le v njegovi ljubezni ima najino življenje dostojanstvo, ki ga je mogoče in vredno živeti. Resnica, ki velja za Učitelja, velja tudi za vsakega učenca.

Opozorilo, ki ga je izrekel Petru, Jezus izreče tudi vsem drugim učencem vseh časov: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Jezusa namreč lahko vidiva takšnega, kot je v resnici, samo s prebodeno srčno stranjo. Le na križu je mogoče videti Božjo ljubezen do naju in vsakega človeka.

Njegova ljubezen na križu je resnični vir življenja. Zaradi njegove ljubezni do vsakega izmed nas se lahko odpoveva katerikoli stvari, ki ni v skladu z ljubeznijo ali ne izhaja iz njegove ljubezni. Prav v tem je srčika dostojanstva našega življenja. Kljub temu da po življenju hrepenimo, še vedno ostane zastrto našim očem. Vedno potrebujeva Jezusa, da nama od zgoraj razodene resnico, da dojameva resnico nujnosti Jezusovega trpljenja in s tem tudi najinega trpljenja. Šele sredi tega lahko odkrijeva sijaj Božje ljubezni za naju in za vse. Zato sv. Pavel s takšno trdnostjo vzklika: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14). Te njegove besede lahko poenostaviva takole: Ničesar ni na svetu, kar bi lahko imelo prednost pred ljubeznijo, ki sem jo gledal v križanem Kristusu. Nobena stvar na svetu me ne more izpolniti, razen Kristusova križana ljubezen. Današnje bogoslužje in molitev Cerkve tudi naju vabi k tej resnici, ki lahko oživi najini srci in življenju podari večno vrednost, iz katere lahko danes z veseljem zajemava moč za vse, kar delava in živiva.

p. Vili Lovše