Arhiv Značk: božja skrivnost

Nič več lačni in žejni!

19. nedelja med letom, 9.8.2015, Jn 6,41-51

DSCI0276Šesto poglavje Janezovega evangelija osvetljuje mojo in tvojo težavo pri sprejemanju božje skrivnosti. Jezus se trudi, da bi nam jo razložil in nas prepričal. Vprašanje še dobro postaviva, ko pa nama on odgovori, se nič več ne znajdeva in narediva napačne zaključke. Ko nama Jezus ponudi poseben kruh, takoj z vsemi vzklikava: daj nam tega kruha! Podobno kakor Samarijanka, ki je ob vodnjaku, ko ji je Jezus povedal o posebni vodi, takoj rekla: Daj mi te vode. Obe zahtevi skrivata rahlo ironičnost. Res bi bilo lepo imeti takšen kruh in takšno vodo, da ne bi bili več lačni niti žejni. Nič več se nam ne bi bilo treba truditi za hrano. Vse to seveda ni mogoče! Kdor obljublja kaj takega, je mešetar. In vendar je hrepenenje najinega srca še vedno prav takšno in ostaja globoko resnično. Najino srce zares išče posebno vodo in kruh, ki bi naju okrepila, obnovila, utrdila in omogočila okušati življenje.

Jezus samega sebe predstavi kot kruh, ki je prišel iz nebes. Poslušalci še enkrat dokazujejo, da so razumeli, da mora poseben kruh priti iz nebes. Niso pa sposobni zares prepoznati poti, po kateri se jim Bog razodeva. Poznajo Jezusovega očeta in mater ter vedo, da je Jožefov sin. Kako more reči, da je prišel iz nebes? Zato zaključijo, da možakar pripoveduje pravljice. Toda Jezus ne odneha. Še naprej odgovarja na tvoje in moje srčno hrepenenje, da bi ugledala njega, ki je prišel iz nebes.

On je edini, ki razodeva Očeta, zato lahko samo on potrdi, kaj je zares Očetova volja. Trdi, da je Oče hotel v njegovi osebi dati poseben kruh, ki ga vsi hočemo. On sam je ta poseben kruh. To pomeni, da so se začeli mesijanski časi. Božja resnica, ki jo čakamo, v njem končno zasije. Zakaj torej naša srca tega ne uspejo videti? Zakaj ne sprejmemo življenja, čeprav po njem hrepenimo?

Morda se odgovor skriva prav v spuščanju ali ponižanju, ki je značilno za Božje delovanje. »Prišel iz nebes« ali »ponižal se je« ne razlaga, od kod je Jezus. Predvsem hoče najino pozornost usmeriti na dejstvo, da se je Bog ponižal, da bi nam podaril svojo ljubezen in nam omogočil življenje. Čeprav hočemo življenje v polnosti in hrepenimo po ljubezni, se ljudje nočemo spustiti ali ponižati. Vztrajamo pri posvetni in zunanji veličini, s katero mogočnik prevlada nad slabotnim in se midva lahko potrdiva le na račun poviševanja nad soljudmi. Ko pa Jezus govori o povišanju, vedno misli na povišanje križa, kjer najbolj zasije Božja ljubezen do vsakega človeka.

Zato pravi sv. Pavel Efežanom: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 4,32–5,2). »Drug drugemu odpuščajte« bi iz grščine dobesedno lahko prevedla takole: »pomilostite drug drugega, kakor vam je Bog dal v dar samega sebe v Kristusu. Postanite torej posnemovalci Boga.« Kakor se je Bog podaril nam v Kristusu, tako sva tudi ti in jaz poklicana, da podariva sama sebe drugim v Kristusu. V tem se skriva obilje življenja, ki ga obljublja.

Odpreti srce in verovati torej pomeni zavedati se te milosti, ki naju odpre lepoti ljubezni. To ljubezen okušava in deliva takrat, ko se ponižava, da bi v tem svetu lahko zasijala Božja ljubezen. Vera je v službi sijaja Božje ljubezni, ki prihaja od zgoraj in katere popoln simbol je evharistični kruh.

p. Vili Lovše