Tag Archives: Božja volja

Duhovna obnova za vse BOŽJA VOLJA

3. februarja, 2022Glavni članek, Promocijski članekBog ni dober, Božja volja, iskanje Boga, lažna prepričanja, ne vera, nezaupanje, pričakovanja, razločevanje, samovoljaViljem Lovše

Nazarje, 11. – 13. februar 2022

Duhovna obnova za vse »Božja volja«

Vodi: p. dr. Viljem Lovše in Karmen Kristan

V življenju vsi doživimo trenutke, ko nam ni jasno, kaj je Božja volja. Celo ateisti. Vsi trpimo zaradi rušilne moči lastne samovolje, lažnih prepričanj in pričakovanj. Prepričani smo, da Bog ni dober. Ne zaupamo niti Njemu niti sebi. Kako torej dojeti njegovo voljo? Vse se začne v mislih in čustvih. Odkrivali bomo, kar nam je že dano. Tudi tvoje izkušnje in iskanja so dragoceni. Pridi. Povabljeni vsi, ki iščete.

Vadili bomo prepoznavanje Njegove volje. Tih samostan v Nazarjah nam bo pri tem pomagal. Iz njegovih zidov izžarevajo petstoletna iskanja Boga naših predhodnikov.

PRIJAVA

Bog, pomagaj mi, da se odločim

14. januarja, 2016Izzivi besede, ObjaveBožja volja, cilj, duhovni voditelj, namen, odločitev, razločevanjeKarlo

Kajti tako vam je rekel Gospod BOG, Sveti Izraelov: Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč, pa niste hoteli. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal. 20 Čeprav vam Gospod daje kruh stiske in vodo nadloge, se tvoj Učitelj ne bo več skrival, temveč bodo tvoje oči gledale tvojega Učitelja. 21 Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: »To je pot, po njej hodite!« če boste morali iti na desno ali na levo.« (Iz 30,15.19-21)

Uporaba molitve za pomoč pri odločanju se imenuje razločevanje. Ustaviva se ob nekaterih mislih sv. Ignacija o razločevanju:

V potrtosti naj bi ne delal nobene velike odločitve. Ko sem žalosten in potrt nisem več objektiven. Zato je boljše, če vztrajam v predhodnih dolžnostih vse dokler se ne počutim bolje.

Prosil naj bi za ignacijansko indiferenco – uvavnovešenost. Pomeni, da sem popolnoma odprt za to kar Bog hoče, da storim. Preden se odločam, moram moliti za to milost. Če tega ne storim, bom samo opravičeval lastne želje in samovoljo. Izgovarjal se bom na to, da sem o tem molil.

Na začetku razločevanja se moram spomniti cilja za katerega si prizadevam. Na začetku procesa razločevanja naj bi si zapisal lastno izjavo o poslanstvu (mission statement). Na ta način ne bom pomešal med seboj cilja in sredstev za njegovo dosego.

Opcija, ki se zdi bolj sveta, lahko to v resnici tudi ni. Jezus pravi, da hudič pride kakor volk v ovčjih oblačilih. Npr. hudobni duh lahko prepriča ženo, ki jo mož pretepa, da mora s tem nevarnim moškim ostati do konca.

Duh miru je običajno znamenje Božje volje. V molitvi naj bi si predstavljal uresničeno vsako od možnosti, ki jih imam za odločitev. Pri tem naj bi bil pozoren katera možnost mi daje več miru, ko o njej sanjarim. Ta mir je lahko Božji način, da mi pove v katero smer naj grem.

Na katero od odločitev (možnosti) bi se ob koncu življenja z veseljem ozrl? V molitvi naj bi si sebe predstavljal na smrtni postelji. Lahko pa si sebe predstavljam tudi pred Bogom, ki mu kažem posnetek svojega življenja. Kaj si želim, da bi Bog videl na tem posnetku?

Ko se mi zdi, da imam odgovor in sem se odločil, to vse izročim Bogu in ga prosim za potrditev. Svoj odločitev naj bi večkrat položil pred Boga in ga prosil za potrditev, ali je odločitev prava ali ni.

Potrebujem duhovnega voditelja. O svojem procesu razločevanja naj bi se pogovarjal z modro in sveto osebo. Ignacij pravi, da hudič hoče, da bi stvari ohranil samo zase in jih skrival.

Po končanem procesu razločevanja, odločno uresničim sprejeto odločitev. Odločitev naj bi izročil Bogu in ne dopuščal, da me prihodnost plaši.

Predlagani svetopisemski odlomki

5 Mz 30,11-20: Izberi življenje

1 Kr 3,1-15: Daj mi modrost, da bom ločil pravilno od napačnega

Mdr 9,1-11: Daj mi modrost, ki sedi ob tvojem prestolu

Sir 14,20-27: Blagor človeku, ki premišljuje modrost

Iz 30,15-21: To je pot. Hodi po njej.

Jer 29,11-14: Načrte polnosti imam zate

Jer 31,31-34: Svojo postavo bom zapisal v tvoje srce

Mt 7: O molitvi in razločevanju

Mr 10,46-52: Da spregledam

Ef 5,8-21: Razločujte Božjo voljo

1 Jn 4: Duhove preizkušajte

P. Viljem Lovše, DJ

Jezus me usposablja za življenje v usmiljenju

10. decembra, 2015Glavni članekBožja volja, delati dobro, duh, pomagati drugim, usmiljenje, veseljeKarlo

3.ADVENTNA NEDELJA, 13.12.2015, Lk 3,10-18

Bogoslužje tretje adventne nedelje nas vabi k veselju in delovanju v skladu z Božjo voljo. Zato lahko skupaj z vsemi, ki molijo pri maši, tudi midva prosiva: »O Bog, vir življenja in veselja, prenovi nas z močjo svojega Duha, da bomo tekli po poti tvojih zapovedi in vsem prinašali veselo novico o Odrešeniku.«

Če se postaviva pred Boga, začutiva v duši željo po kesanju in očiščenju. Takoj se nama v srcu porodi vprašanje: »Kaj naj storiva?« To vprašanje v sebi skriva še globlje in nujnejše vprašanje: »S čigavo močjo? Na podlagi česa naj karkoli storiva?« Bogoslužje nama odgovarja: na podlagi in v moči veselja. Veselja zaradi zavedanja, da je Gospod z nami, da nam je Bog odpustil in nas sprejema.

Bog naju prenavlja s svojo ljubeznijo. Midva nisva le predmeta, ki ju Bog ljubi, midva sva osebi, ki na to ljubezen lahko odgovoriva in o njej pričujeva vsem. Vse lahko pritegneva v njeno moč in ustvarjanje. Prenavlja nas z močjo svojega Duha. Ljubezen, ki nas doseže, je Gospodov Duh, ki iz tebe in mene naredi eno z Gospodom, ki ga ljubiva in iščeva. Njegov Duh nama daje solidarnost z brati in sestrami. On nas spreminja v novo stvar. Razlog veselja je prav izkušnja srečanja z njim. Odkritje, da je Bog z nami in vir našega življenja, da lahko med seboj delimo njegovega Duha, je vir neskončnega veselja. Po poti Gospodovih zapovedi lahko tečemo zaradi veselja, ki nama daje krila. Pavel vso to moč Božjega veselja, ki je v nas in nam omogoča živeti iz zapovedi, izrazi kot spodbudo: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbíte, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki preséga vsak um, bo varoval vaša sŕca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«

Polnost, krotkost, pridobljena notranja svoboda in dobrotljivost, ki nama jih omogoča Božja navzočnost, nimajo korenin v našem počutju ali zgodovinskih okoliščinah. Odvisne so od ljubeče poslušnosti Očetu. Iz tega izvira mir, ki ga nobena notranja in zunanja stvar ne more vzeti ali uničiti.

Ko Janez Krstnik odgovarja na vprašanje »Kaj moramo storiti«, ima pred očmi tvoje in moje skorajšnje spreobrnjenje. Zato pravi, naj bova pravična in solidarna do vseh. On krščuje z vodo. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje v Svetem Duhu in ognju. Jezus omogoči, da lahko delujeva iz pravičnosti. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nama to omogoča. On naju usposobi, da sva Božja sin ali hči. Ne gre za to, da delava dobro, ampak da iz ljubezni do Jezusa delava dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljava midva, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagava in nikogar ne ovirava, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Obstaja dobra gorečnost, ki naju oddaljuje od slabih navad in približuje Bogu in večnemu življenju. To gorečnost naj bi vsak kristjan gojil z vso ljubeznijo. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini, nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki jih je Bog dal meni in jih lahko z drugimi razdelim. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje.

p. Vili Lovše

Modrost življenja

13. avgusta, 2015Glavni članekBožja volja, Kristus, modrost, molitev, poslušnost, SP, zahvaljevanjeKarlo

20. nedelja med letom, 16.8.2015, Jn 6,51-58

Bogoslužje danes meče posebno luč za razumevanje smisla Jezusovega govora. In prvo in drugo berilo naju vabita naj ne bova nespametna in nerazumna. Modrost življenja! Kdo si je ne želi? Ni skrita. Ni nedosegljiva. Ni zapletena. Ne zahteva posebnega študija. A kljub temu ni kar na dosegu roke. Toda srce je vedno hvaležno zanjo, ne glede na vse.

Pismo Efežanom nama pove kje modrost življenja iščeva. Pravi naj bova razumna v Bogu in spoznavajva Božjo voljo. Ne misliva, da je spoznanje Božje volje najprej v tem, da odkriješ kaj Bog hoče zate. Spoznanje Božje volje je predvsem v tem, da odkrijeva kako dobro nama želi Bog. Po vseh svojih besedah, pobudah in vsem tem kar dela Jezus Kristus, ki se nama da v hrano in pijačo življenja.

Zaradi tega nama Pavel pravi naj bova polna Svetega Duha in pokaže tri načine: molitev, zahvaljevanje in vzajemna pokorščina ali poslušnost. Pravi, naj naju »napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu” (Ef 5,18-21). Žal moderna izdaje Svetega pisma zadnji stavek razdelijo na dva dela pod različne odlomke. V grščini je stavek en sam in zveni takole: “nenehno se zahvaljujte Bogu Očetu za vse, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, podrejajoč se drug drugemu v strahospoštovanju do Kristusa”. Vsebina te molitve je dar Svetega Duha. On nas uči, da se naučimo zaznavati kako nam Bog hoče dobro.

Z zahvaljevanjem izraziva svojo izkušnjo njegove dobrote do nas. Ko se podrejava drug drugemu se božja dobrota ukorenini v najini srci in postane najin najdragocenejši zaklad. Med zahvaljevanjem in podrejanjem je cela pot, ki jo morava prehoditi. Če se zahvaljujeva, ne da bi se podredila, sva naduta in ošabna. Če se podrejava ne da bi se zahvaljevala sva servilna. Znamenje, da najino srce nenehno iskreno časti Boga je prav nenehno zahvaljevanje (vedno in v vseh okoliščinah) in podrejanje (bratom in sestram, a tudi življenju na splošno). Postajava potrpežljiva s časom, stvarmi, okoliščinami, svojim srcem in svojimi napakami.

Jezus na koncu svojega govora v treh točkah povzame razodetje Božje dobrote do človeka, ki se v njem uresničijo: imeti življenje v sebi, ostajati v njem in on v nas ter živeti po njem. Vse to nama Bog podarja za dediščino, če sprejmeva in uživava telo Sina človekovega. Jezus bi težko uporabil močnejši izraz kot ga je. Pravi namreč: kdor je moje meso. A kljub temu razodetje ni absurdno.

V prejšnjem poglavju lahko bereva o Jezusovem pogovoru s farizeji. Takole jim je odgovoril: »Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje« (Jn 5,39-40). Vse sveto pismo namreč govori o Jezusu, Sinu človekovem, ki je dokončno zapečatil dejstvo, da Bog hoče človeku le dobro. Brati SP je podobno kot bi jedla. Jedla, da bi imela življenja in živela na lep in zaželen način. Ker SP govori o Jezusu, potem pomeni, da je branje SP, hranjenje z Jezusom, da bi imeli življenje. Janez namreč pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Ko nama Jezus z evharistijo ponudi v hrano svoje telo, le še bolj korenito potrdi razodetje iz SP. Tako kot prebrana beseda ostane v najinem srcu, tako tisti, ki uživa Kristusovo telo ostane v njem. Točno to govori Jezus v priliko o trti in mladikah (prim. Jn 15): on ostane v meni in jaz v njem. Tako da lahko s sv. Pavlom vzklikneva: »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Takšna je dinamika ljubezni, ki postane korenina in vir življenja. Ti in jaz sva na tak način deležna iste moči ljubezni, ki jo živi Jezus Kristus, ki je sijaj Očetove ljubezni do nas.

Če torej midva hočeva življenje in ostajava v njem, ga lahko živiva le v moč ljubezni, ki se nama je razodela v Kristusu in jo lahko deliva z vsemi. Ko sprejmeva v srce Jezusa, dokončno Božjo besedo za človeka, postane v nama pečat dobrote in resnice, temelj resničnega življenja, ki poteši vsa najina hrepenenja.

p. Vili Lovše