Binkošti, 15. maja 2016, Jn 14,15-16.23-26

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.«

Kaj te besede v resnici pomenijo? Sveti Duh nama omogoča prepoznati Jezusa kot Božjega Sina. V njegovi moči srce prepozna skrivnost njegove osebe. Hkrati odkrijeva, kako velika je Božja ljubezen do vsakega izmed nas. Duh nama omogoča, da živiva znotraj Božje ljubezni. Ne želiva si več drugačnega življenja, kot tistega, ki izvira iz Božje ljubezni. V tem je glavni dar binkošti.

Binkoštni praznik je torej točno nasprotje babilonskega stolpa iz 1 Mz 11. Mi se ne zavedamo in nočemo priznati, da naše sanje v sebi nosijo strašen propad, če niso v skladu z načrtom Božje ljubezni do ljudi. Če ignoriramo načrt Božje zaveze za ljudi, potem drug drugemu povzročamo zmedo in zatiranje. To je cena prazne slave tega sveta. Naše sanje o slavi in veličini niso napačne in pokvarjene. Vsak človek in tudi ti in jaz morava hrepeneti po slavi in veličini. A strašno ceno moramo plačati, če ta slava in veličina ne vodita v smeri Božje zaveze z ljudmi.

Bog naju svari: zlo nikdar ne poraja vzajemnega razumevanja. Če zavračava Boga, ne moreva, da ne bi zatirala človeka. Zgolj če sva zvesta zavezi z Bogom, se lahko povzdigneva do nebes, kajti takrat upoštevava hrepenenja vsakega človeka po Božji slavi. Le če upoštevaš Boga, nikogar ne zatiraš zato, da bi bil sam velik. Gospodov nasvet, ki ostane na veke, je oseba Jezusa Kristusa. Edino on je pokazal, kako Bog ljubi vsakega človeka in uspel držati skupaj – povezano – človeško družino.

Toda vse kar je Božjega, ima tudi svoj »toda«. Zato nadaljujva. Toda Božji načrt ne spregovori človeškemu srcu pod kakršnimi koli pogoji. Če ti in jaz tega nočeva, če nočeva in ne želiva biti preroka, kako nama bo Bog lahko dal svojega Duha? Res je, da Bog daje svojega Duha in za to ni potrebna noben zasluga s človeške strani. On ne postavlja pogojev. A dá ga lahko le, če ga človek želi sprejeti. Ali znamo danes še jemati resno obljubo, ki jo je Bog dal? Velja tudi zate in zame. Ali jo slišiva?

Biti prerok namreč pomeni razglašati slavo Božjega imena. Apostolska dela pravijo, da je vsak slišal oznanjati velika Božja dela v svojem jeziku. Le ko ti ali jaz oznanjava velika Božja dela, naju drugi slišijo v svojem jeziku. In katero je največje delo Božje ljubezni, če ne učlovečenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki nas poveže in vsakemu razodene Božje obličje?

Duh, ki vse združuje, pozna vse govorice, kajti vse odpira slavi in resničnosti Božje ljubezni. In dokler ti in jaz, ali pa kateri koli človek, nisva odprta za Božjo slavo, ne bova sposobna prepoznati govorice svojega bližnjega. Zato prosiva za duha preroštva in si želiva, da bi bil izlit na vse in na vso zemljo. V Jezusovem Duhu preroštva bova pred Jezusovo besedo, pred evharistijo, pri vsakdanjih opravilih, pred našimi bližnjimi in pred vsemi dogodki zgodovine vedno znova vzklikala: »Bog, naš Oče, varuj v nas dar, ki si ga dal, da bo moč Svetega Duha v nas vedno delovala.« S tem v resnici prosiva: »Gospod, naj vedno učinkovito in z močjo prevlada tvoj večni načrt, ki je ta, da spoznamo tvojega Sina, ki nam kaže tvojo ljubezen do nas in da v moči tvojega Duha živimo znotraj te tvoje ljubezni, ki nas usposablja, da govorimo isto govorico in se med seboj razumemo, sprejemamo in soustvarjamo.«