Tag Archives: Božje kraljestvo

Brezbožen ali pobožen?

18. novembra, 2019Izzivi besede, ObjaveBožje kraljestvo, brezbožen, ljubezen, pobožen, predan, razbojnik, sodba, srce je raj, srce slavi Boga, žaljivViljem Lovše

Kristus Kralj vesoljstva

Povabljena sva, da gledava križanega Gospoda. Evangelist Luka gleda nanj skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala, na koncu odide in se trka po prsih, ker se je zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod križem pa so voditelji izraelskega ljudstva, ki so zahtevali, da se Jezusa obsodi. Sedaj ga zasmehujejo in sramotijo. Vojaki se iz Jezusa kruto norčujejo. Vedejo se kot podivjani otroci. So simbol poganov, ki križanega kralja ne morejo vzeti zares. Edina izjema med pogani je stotnik, ki v Jezusovem obnašanju na križu začuti popolno nedolžnost.

Ob križanem Jezusu sta v središču dogajanja še dva razbojnika. Vsak izraža enega od dveh možnih pogledov na Križanega: prvi je brezbožen, drugi pa pobožen. Brezbožnež se jezi in preklinja. Pobožni razbojnik je umirjen. Prvi je obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv.

Pobožnega razbojnika krščanska ikonografija predstavlja kot tistega, ki v raju pričakuje, da vstopijo vsi sveti. Kaj je ta razbojnik videl v Jezusu, da ga je upal prositi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«? Morda ga je presunila nedolžnost, ki je žarela iz Jezusa, ki je visel tako blizu njega. Razbojnik je pred po krivici obsojenim in zelo krotkim Jezusom uspel pogledati na lastno polomljeno zgodovino. Ne da bi se izgubil v očitkih, ki so tik pred smrtjo nekoristni ali celo kruti, v miru sprejme svojo usodo. To zmore zato, ker jo lahko odpre Jezusu, ki je neskončno večji od njega. Prošnja pobožnega razbojnika in Jezusov odgovor nanjo nama pokažeta, da je Božje kraljestvo v resnici sijaj ljubezni, izlite na človeka. Božje kraljestvo je v tem, da se zaradi človekove hudobije Bog ne odreče svoji ljubezni do njega. Bog je krotak in ljubeč prav v trenutkih, ko ga človek zavrne in potepta. Čaka in pričakuje, da bi ga človek prepoznal in v njem pognal korenine svojega življenja.

Jezus nama pokaže, kdo je Bog, in nama omogoči, da kot človeka okušava sožitje z Njim. Njegova ljubezen do vsakega izmed nas postane medsebojna sprava sredi konkretne zgodovine, ki na ta način spregovori o miru med nebom in zemljo. Sprava spregovori o dejstvu, da je zemlja našega srca postala raj, v katerem se časti, okuša in med seboj deli Boga. Njegovo ljubezen je pokazal Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Če jo sprejmeva, lahko gledava kralja slave. In takšnega kralja gleda Cerkev, njega oznanja in njemu služi.

Podoba dobrega razbojnika razkrije skrivnost Boga, ki se odpre človeku in ga vabi k sebi. Sodba na križu ne govori o krivičnosti ljudi, ampak o pravičnosti Boga. Božja pravičnost naju ima za vredna sijaja svoje ljubezni. Tako močno, da lahko sodelujeva pri dinamiki Njegove ljubezni, ki se izliva na ves svet. Oba dobro veva, da sama po sebi tega nisva vredna in nimava nobenih zaslug. Na Giottovi sliki vesoljne sodbe v kapeli Scrovegni v Padovi, je ob vznožju velikega križa naslikan majhen človeški lik. Deležen je poveličanja križa, ki ga držita dva velika angela. Droben človek objema les križa in ga stiska k prsim. Majhen in krhek človek, dobri razbojnik, Simon iz Cirene, vsak izmed nas, ti in jaz. Zadel je v Jezusa in v njem prepoznal Boga. Navdušil se je nad njim in se nanj navezal. Nosi prijeten jarem in lahko breme. Srečen je, ker je sprejel veselje Božje ljubezni. Tukaj in sedaj. Poskusiva tudi midva. Vsak dan znova.

p. Vili Lovše

Usmiljeni sodnik

20. novembra, 2016Glavni članekBožje kraljestvo, desni razbojnik, Kristus Kralj, usmiljenjeKarlo

34. nedelja med letom — Jezus Kristus, Kralj vesoljstva (leto C)

p. Vili Lovše

Vedno moliti in se krepiti v usmiljenju

13. oktobra, 2016Glavni članekblagoslov, Božje kraljestvo, molitev, preizkušnje, zaupanjeKarlo

29. nedelja med letom

Zakaj Bog, če zares je, ne poseže takrat, ko zlo uničuje svet? Najino človeško življenje je dramatično, ker sva zaradi krivic in nadlog nenehno na preizkušnji. Še večja drama je v tem, da nama krivice in nadloge lahko preprečijo, da bi gledala Boga in mu zaupala.

Največja muka in nadloga za človeško srce je namreč razočaranje nad Bogom. Največja muka je izguba upanja in bolečina, da nismo ljubljeni. Bogoslužje naju vabi, naj zaupava Bogu, kajti njegov načrt ljubezni do ljudi, ki ga je v vsem svojem sijaju pokazal v Jezusu, je večen načrt in ga nobena stvar ne more uničiti ali preprečiti.

Bistveno vprašanje za naju je torej naslednje: Kako lahko prepoznava njegovo ljubezen? Kako naj tako močno zaupava v njegovo ljubezen, da v preizkušnjah ne bova izgubila vere? Zato Jezus v evangeliju govori o tem, kako se Bog hitro odzove in pravično poskrbi za svoje izbrane. Priliko pripoveduje v odgovor na dve vprašanji, ki so mu jih prej zastavili: prvo vprašanje se glasi: Ali je mogoče Božje kraljestvo videti? Drugo pa: Ali bo Sin človekov prepoznan in priznan? Če Božje kraljestvo ne prihaja na tak način, da bi zbujalo pozornost, to pomeni, da se ga bomo morali naučiti zaznavati in prepoznavati. Za Sina človekovega pa Jezus pravi, da bo moral veliko trpeti in biti zavržen. To pomeni, da ga ne bo mogoče videti na tak način, kot pričakujemo. Če ga bova hotela prepoznati, se bova morala tega naučiti. Naučiti se bova morala zaznavati njegovo navzočnost, lepoto in moč.

Kako? Z vztrajno molitvijo. To evangelist Luka na začetku prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi posebej poudari. »Povedal jim je priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Učenci, ki zaradi zvestobe Kristusu doživljajo preganjanje, se sprašujejo: »Zakaj Bog odlaša? Zagotovo bo uveljavil pravico, toda kdaj? Bog mi bo pomagal proti grehu, a zakaj se moram tako truditi? Ali se bo mogoče upirati do konca? Prilika odgovarja na vsa ta tesnobna vprašanja.

»Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Bog ne pusti čakati, ampak brez odlašanja usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Bog takoj usliši vsako srčno hrepenenje, ki se ne zadovolji s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče Boga samega ter domačnost in zaupnost z njim.

Če Bog Jezusovemu učencu, ki je potrt zaradi prizadevanja za dobro ali ker mu ne uspe prenesti krivice ali ker ga mučijo notranja in zunanja preganjanja, ne da takoj takšnega odgovora, kot si ga on zamišlja, pa mu zagotovo takoj podari Sinovega Duha. Podari mu ga zato, da se njegovo srce ne bi oddaljilo od Njega in mu ne bi zmanjkalo hrepenenja po njegovi družbi. Podari mu ga takoj, zato da bi okrepil njegovo vero in gledanje. Če nenehno ne vztrajava v molitvi, najina vera ne bo zdržala.

Zakaj moramo vedno moliti? Zato, ker Božjega kraljestva ne vidimo in, ker Božji Sin ne ustreza našim pričakovanjem. Molitev, ali še bolje stanovitno vztrajanje v molitvi, so edina vrata, ki nama omogočajo gledanje Sina in slutenje Božjega kraljestva. Zato lahko zaključiva z molitvijo duhovniškega blagoslova, ki ga judovsko izročilo pripisuje Mojzesu, ko je na gori z razširjenimi rokami molil: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24–27).

p. Vili Lovše

Čuječi zaradi Božje usmiljene obljube

4. avgusta, 2016Glavni članekBožje kraljestvo, budnost, čuječnost, gospodar, Jezus, služabniki, zakladKarlo

19. nedelja med letom

Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.

Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!

V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.

p. Vili Lovše

Zaradi Očetovega usmiljenja vam nič ne more škodovati

30. junija, 2016Glavni članek. mir, Božje kraljestvo, oznanjevanje, učenci, veselo oznaniloKarlo

14. nedelja med letom

Kdo so dvainsedemdeseteri učenci, ki jih Gospod na svoji poti v Jeruzalem pošlje oznanjat? To so tisti, ki so srečali Jezusa. Kakor on si tudi oni odpočijejo le v Očetovi volji. Oče namreč hoče vsem ljudem pokazati, koliko mu pomenijo in kako lahko živijo svoje življenje, da bo večno zajeto v njegovo ljubezen. Učenci si sami najprej odpočijejo v miru, ki ga potem v Gospodovem imenu prinašajo drugim. Zaradi tega jih Gospod pošilja v paru in ne posamezno. Kajti kako lahko oznanjamo mir Božjega kraljestva, če ga ne živimo v odnosu z najbližjim? Nikogar namreč ne moreva povabiti, naj z nama deli Božji mir, če ta mir ni najprej postal vir vzajemne dobrohotnosti med nama. Vzajemna dobrohotnost med učenci je namreč znamenje sijaja Božje navzočnosti med učenci. Število dvainsedemdeset pokaže, da je Jezusovo oznanilo za vse narode.

Jezus vabi, naj prosiva Boga, da pošlje delavcev na svojo žetev. S tem ne trdi, da je število oznanjevalcev premajhno, ampak poudari, da je Bog tisti, ki skrbi za žetev. On se ne utrudi. Ob vsaki uri išče delavcev, kakor naju spomni prilika o delavcih v vinogradu (iz Mt 20).

Vabi naju tudi, naj prosiva, da bi nam Bog še naprej podarjal samega sebe po vseh tistih, ki so našli v evangeljskem miru počitek za svoje srce. Njegovo vabilo k molitvi pove, da gre za razodetje. Pri oznanjevanju evangelija se Bog sam približa človeku. To je skrivnost, ki je osvojila srca oznanjevalcev in bo osvojila tudi srca poslušalcev.

Cilj oznanjevanja je, da bi prišli do te stopnje, da oznanilo ne bi bilo več potrebno, ker bi vsi neposredno in osebno poznali Gospoda. To bo milost poslednjih časov. Za zdaj pa je tako, da oznanilo tistega, ki ga sprejme, usposobi za oznanjevanje. S tem Gospodov mir lahko počasi doseže vse.

Jezus pošilja učence kakor jagnjeta med volkove. Naroča jim, naj ne posnemajo volkov, ampak do dna in do konca ostanejo jagnjeta. Kajti le na ta način se bo v njih uresničilo to, kar se je v Sinu človekovem. Jagnjeta sva midva lahko le, če sva sprejela razodetje skrivnosti Božje ljubezni v Sinu.

A ne bojva se: Božja slabotnost je močnejša od vsakršne človeške moči. Učenec, ki živi veselje Božjega kraljestva, ne bo utrpel nobene škode. Ničesar drugega ne potrebuje. Ni mu treba računati na nobeno drugo stvar, le na Gospoda.

Le tedaj bo zares lahko vstopil v mesto ali hišo in prinesel mir, evangeljski mir, mir Božjega kraljestva: »Božje kraljestvo je blizu.« Ta milost se ne umakne tudi, če jo zavrževa in zavrneva. Zato je učenec povabljen, da otrese s sebe prah mesta ali hiše, ki ne sprejema veselega oznanila. Ne zato, da bi obsodil, ampak zato, da ne bi po nepotrebnem vztrajal s praznim človeškim prepričevanjem, ampak bi oznanjal naprej. Če bodo drugi oznanilo sprejeli, se bo lahko pokesal in ga sprejel tudi tisti, ki ga je najprej zavrnil. Lahko se bo odprl Božjemu daru, kajti Božje kraljestvo je že blizu. Tako je Bog hotel in tako je tudi storil. Božje kraljestvo je že navzoče v naši vesti in vesti vsega sveta.

Ko se učenci vsi veseli vračajo z oznanjevanja, jih Jezus povabi, naj se veselijo zato, ker lahko uživajo Božjo skrivnost, so lahko solidarni z Božjim čutenjem in uživajo veselje Božjega kraljestva.

Moč oznanila je odvisna od nalezljivosti veselja, ki ga doživljajo učenci. Resnični razlog za veselje je sodelovanje pri Božji ljubezni do ljudi. Jezus si ne da miru, dokler vsakemu izmed nas ne omogoči, da lahko zajemamo iz Božjega miru in veselja.

p. Vili Lovše

Nova zapoved usmiljenja

24. aprila, 2016Glavni članekBožje kraljestvo, bratje in sestre, ljubezen, ponižnost, preizkušnjeKarlo

5. velikonočna nedelja, 24. april 2016, Jn 13,31-35

Jezus oznanja novo zapoved ljubezni zato, ker je sam uresničil Božje obljube. On sam je nova zaveza (Lk 22,20). V Jezusu ti in jaz postaneva nova stvar (2 Kor 5,17), ki je pod vodstvom novega Duha (Rim 7,6) in živi novo življenje (Rim 6,4).

Zakaj je torej Jezusova zapoved ljubezni »nova zapoved«? Najprej zaradi korenin, iz katerih izvira. Jezusova ljubezen izvira iz njegove domačnosti življenja, volje in čutenja z Očetom. Novo ljubezen, ki nama jo ukazuje, lahko živiva le, če sva deležna Jezusove zaupnosti in domačnosti z Očetom. Pečat te ljubezni je umivanje nog učencem. S tem Jezus razdeli z njimi svojo skrivnost zaupnosti z Očetom. Te skrivnosti ne more dojeti nihče, razen tisti, ki jo uspejo zaslutiti v lepoti Sinovega obličja.

Jezus si je opasal brisačo okoli ledij. To je podoba ponižnosti. Ponižnost je oblačilo Boga. Ponižnost naju vabi v skrivnost Božje naklonjenosti, ki naju doseže v najbolj skriti notranjosti, kjer se lahko vsak izmed nas nauči Božje govorice. Ponižnost kaže moč Svetega Duha, ki nama ga je Jezus izročil s križa.

Nova ljubezen, ki jo midva lahko živiva in iz nje zajemava, je sprejemanje delovanja Svetega Duha v svojem srcu. To nama omogoča, da delava dobro in iz pravih razlogov. Le na tak način sva lahko vredna Božjih skrivnosti. Posebno poslanstvo Svetega Duha je namreč ustvarjanje bratskih in sestrskih odnosov med nami. Tretja evharistična molitev povzame prav to dejstvo, ko pravi: »in nam, ki se hranimo s Sinovim telesom in krvjo, podari polnost Svetega Duha, da postanemo v Kristusu eno samo telo in en duh«.

Končno ljubezen kaže tudi na svoj cilj. Njen cilj je, da se razodene Božje kraljestvo v vsej svoji lepoti in sijaju, za vsa srca, za ves svet in vse čase. Božje kraljestvo je namreč razdelitev Božje ljubezni, da bi je bili v Kristusu vsi deležni, vsi ljudje vseh časov.

Evangeljski odlomek postavlja novost zapovedi ljubezni v Božjo slavo, ki se kaže v Jezusu, ko samega sebe podari tebi in meni. Novost te ljubezni je tudi v tem, da svetu kaže, da učenci pripadajo vstalemu Gospodu. Če gledava na križ, dojameva, da je Božja slava v resnici sijaj ljubezni, ki je bila dana ljudem. V imenu te ljubezni apostoli lahko vzklikajo: potrebno je iti skozi mnoge preizkušnje, da vstopimo v Božje kraljestvo. Preizkušnje so priložnost za napor, da bi ostali zvesti ljubezni. Ljubezen se namreč pred nasprotovanji in žalostjo ne umakne. Značilna zanjo je ponižna domačnost in zaupnost z vstalim Gospodom, ki ga poznamo in nas je osvojil.

Pred ljudmi pa je ljubezen znamenje pripadnosti, ki kaže in privlači. Kaže močno izkustvo vere v Kristusa, tako močno, da nama omogoča živeti iz njegove ljubezni in da si tudi drugi zaželijo, da bi zaživeli iz novosti njegove ljubezni.

Naj Gospod tudi tebi in meni podari polnost Svetega Duha, da bova lahko z njim enega srca in enega duha, da bo sijaj Jezusove ljubezni očaral srca vseh ljudi. Tako kot pravi Izak Sirski: »Božja ljubezen se ne širi, ne da bi se mi tega zavedali. Ne more zaživeti v nas samo na podlagi poznavanja Svetega pisma, kakor nihče ne more ljubiti Boga, če si za to sam prizadeva … Boga ni mogoče ljubiti na podlagi postave ali zapovedi, čeprav je oboje sam dal, kajti postava ustvarja strah in ne ljubezni. Vse dokler ne bova v osebnem izkustvu spoznala Božje veličine, se ne bova mogla približati čudovitemu okusu ljubezni. Kajti kdor ni pil vina, ne bo postal vinjen v moči govorjenja o vinu, in kdor ni sprejel vase spoznanja Božje veličine, ne more živeti iz Božje ljubezni.«

p. Vili Lovše

Blagoslovljeni Sinovi in Hčere smo

2. januarja, 2016Glavni članekblagoslov, Božje kraljestvo, milost, s. Efrem, veseljeKarlo

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

DRUGA NEDELJA PO BOŽIČU, 3.1.2016, Jn 1,1-18

Bogoslužja božičnega časa ves čas omenjajo Božji blagoslov, ki smo ga v Jezusu deležni ljudje in se potem od nas vrača k Bogu. Jezus je Božji dar človeštvu in hkrati sad človeštva, ki v Mariji doseže svoj najvišji cilj. V Božičnih poezijah s. Efrem poudarja, da je Marija vrt v katerega se je od Boga Očeta spustil dež blagoslova s katerim je poškropila Adamovo obličje. Adam sva ti in jaz. s. Efrem tudi pravi, da je v odnosu do Kristusa najvišji cilj življenja, ki človeku omogoča nov pogled na vse, ki ga preobrazi. Dobesedno pravi takole: “Če ima mati otroka, ta postane brat mojega Ljubega. Če ima hčerko ali posvojenko, ta postane nevesta mojega Gospoda. Tisti, ki ima služabnika, naj mu da svobodo, da bo šel lahko služit mojemu Gospodu (Jezusu). Zaradi tebe lahko služabnica postane svobodna. Če te ima rada, se v njej zgodi nevidna osvoboditev”.

Skrivnost rojstva Božje besede med ljudmi, je Dar, ki ga Bog podari človeštvu. Le pod tem vidikom lahko razumeva prvo poglavje pisma Efežanom. Slovesno in prostrano nariše obzorje blagoslova v katerega je zajeto življenje vsakega človeka: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinóvljeni otroci. Takšen je bil blagohôtni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdáril v ljubljenem”. Tudi evangelist Janez potrjuje: “In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice”. Blagoslov, ki nam ga da v Jezusu, doživljamo in okušamo v življenju. Že pred stvarjenjem sveta, nas je Bog imel v mislih kot tiste, ki so sposobni nositi lepoto Božjega Sina. Kako naj ne bi v izkustvenem spoznanju Božjega sina, ki je postal sin človekov, videli najvišji sad življenja in izpolnitev slehernega našega hrepenenja po resnici in lepoti? Zaradi te možnosti, se evangeljsko veselo oznanilo obrača na vse ljudi in vse narode in na vsakega človeka posebej. Zaradi tega oznanila danes kristjan živi svoje življenje. Pripravljen ga je podariti, da bi se veselje, ki je od zgoraj uresničilo v vseh in nad vsemi in bi vsem srcem zažarela neskončna Božja ljubezen.

Ali lahko kristjan pričakuje veselje od zgoraj, če pa to veselje ni prej globoko in čisto zažuborelo v njegovem lastnem srcu? Ko se sv. Gregor Niški sprašuje, kaj je v resnici Božje kraljestvo, ki se nahaja znotraj nas ali v nas (prim. Lk 17,21) takoj nato z vso gotovostjo odgovarja: “Kaj drugega more biti, če ni veselje, ki je izlito v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan?” Veselje je kot podoba, kot zagotovilo in dokaz večnega veselja, ki ga uživajo duše svetnikov v pričakovanem veku”. Prav to danes lahko prosiva: “Oče, večne ljubezni do nas… razsvetli nas s svojim Duhom, da bomo sprejeli skrivnost tvoje ljubezni, ter okušali veselje, ki nas čaka kot tvoje sinove in hčere in dediče Božjega kraljestva“. Prosiva, da bi tudi midva doživela in izkusila to kar je apostol Janez: “prišel je prebivat med nas in videli smo njegovo veličastvo”. Prosiva, da bi tudi midva vstopila v blagoslov, ki ga opisuje sv. Pavel: “Blagoslovljen Bog, … ki nas je blagoslovil z vsakršnim blagoslovom”.

Če Očetov Božji blagoslov zares prekipeva iz našega srca in je nad nami, potem gremo varno skozi vse preizkušnje in bolečine življenja. Tega kar potrebuje naše srce,nič več ne iščemo drugod. Nič več nas ni strah, da bi izgubili upanje, ki ga imamo. Nič več ne zahtevamo od bližnjega tistega, kar smo mu v znamenje obilnega blagoslova mi dolžni podariti. Prav to je argument in obzorje vsake naše molitve, ki postane kraj češčenja in spominjanja neskončne obdarovanosti in veselja nad tem, da smo Božji sinovi in hčere. Molimo zato, da bi nas blagoslov osvojil. Molimo zato, da bi Božji blagoslov s svojim mirom osvojil ves svet.

Brez Boga je trpljenje nesmisel

23. septembra, 2015Glavni članekBožje kraljestvo, pohujšanje, sožitje z BogomKarlo

26. nedelja med letom, 27.9.2015, Mr 9,38-43.45.47-48

Vsako evharistično bogoslužje naju vabi v odkrivanje skrivnosti Božjega kraljestva. Dobro je vedeti, da imajo pri odkrivanju Božjega kraljestva Jezus in učenci drugačen pristop. Jezus napoveduje svoje trpljenje, učenci pa se med seboj prerekajo o svojih ambicijah. Jezus ob vsaki priložnosti pospešuje Božje delo, učenci pa bi radi sami sebi pripisovali Božje pravice in resničnost ukrojili po svojih potrebah in predstavah. Jezus deluje s pogledom na Božje kraljestvo, učenci pa bi radi to kraljestvo po svoji zamisli že na tem svetu. Ali sva jim ti in jaz kaj podobna?

A Jezus jasno pove, da je usoda učencev enaka usodi njihovega učitelja. Pa ne le usoda, tudi učiteljeva dediščina postane dediščina učencev. Usodo in dediščino težko poveževa in še teže sprejemava. Mislim, da brez daru Svetega Duha, ki nama ga Jezus podari s križa, nikakor ne moreva sprejeti niti usode niti dediščine. Berilo potrjuje, kako nujno je izlitje Svetega Duha, če hočeva razumeti in sprejeti skrivnosti Božjega kraljevanja. Bog obišče vsakega človeka, da bi vse in vsakega pritegnil k sebi. Zato učenci ne smejo biti ljubosumni, če je bil dar Svetega Duha dan zato, da bi vsi ljudje lahko vstopili v Božje povabilo sožitja z njim.

Obstaja le en pogoj. Učenci ne bodo mogli vstopiti v skrivnost sožitja z Bogom, če se bodo prepustili svojemu slavohlepju in medsebojni tekmovalnosti. Če se jim prepustijo, bodo te sebične ambicije in tekmovalnost uničujoče vplivale na njihove odnose do sebe, do drugih in do Boga. Zaprle jih bodo v začaran krog trpljenja. Gorje tistim, ki bodo to trpljenje povzročali.

Za vsakega človeka so skrivnosti kraljestva najbolj dragocena dediščina. So največji zaklad, kar jih človeško srce lahko želi od Boga. Ovirati, poškodovati in pokvariti takšno dediščino je zato strašno. Posledice za človeka, ki to dela, so izguba smisla življenja in izguba te dediščine. Jezusov odgovor učencem je torej izredno trd. Podobno kot Petru Jezus tudi učencem odgovori trdo: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9, 43.45.47‑48).

Kaj to pomeni? Če najinega srca ne osvoji strast za Božje, bo vse prazno. Če ljubezen do Boga ne pretehta, bova neizogibno živela v trpljenju in ga povzročala tudi drugim. Kakšen smisel ima torej strašno trpljenje, če preprečuje pot življenja? V tem je vsa človeška drama. Zato nas Jezus jasno posvari: odsekaj, odpovej se vsaki stvari, ki je proti ali zanika pot življenja. To pomeni: najprej se odpovej vsemu, kar onemogoča in ovira rast življenja. Odpovedati se pa ne uspeš in ne zmoreš, če nisi nikdar doživel lepote Jezusovega pričevanja o Božji ljubezni do človeka.

Skrivnosti Božjega kraljestva so skrivnosti spoznanja Jezusa Kristusa. Zato evangelist Marko konča deveto poglavje z besedami: »Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« Želi nama reči: Če se bosta pustila prepričati, da bodo skrivnosti Božjega kraljestva postale zaklad vajinega srca in se bosta odpovedala (sol je kot odpoved) vsakršni obliki slavohlepja in tekmovalnosti, bosta lahko uživala mir. Ta mir je pečat Božjega delovanja v vama in sad daru Svetega Duha. Uživala bosta izkustvo spoznanja Jezusa Kristusa, vajinega Učitelja, ki je prišel, trpel, umrl in vstal. Njegov prihod je tako resničen, da za njegove učence velja: kdor se dotakne človeka, se dotakne Boga. Za tiste pa, ki še ne verujejo v Jezusa, pa velja: kdor da Kristusovemu učencu, da Kristusu, kar storiš Kristusovemu učencu, si storil Kristusu.

p. Vili Lovše

V mnogih takih prilikah jim je govoril

9. junija, 2015Glavni članekBog, Božje kraljestvo, prilika, semeKarlo

11. nedelja med letom, 14.6.2015, Mr 4,26-34

Seme, ki je vrženo v zemljo, je Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem mesenem življenju nam Bog pokaže, kako deluje. V njem nama daje tudi merila, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti, moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti.

Seme ima to lastnost, da obrodi življenje takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost, ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo čakanje, da ta sad dozori.

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar. Zato tudi vsaka posvetna oblast nehote dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo in sad dozorel, tudi v najinem življenju.

Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.

Midva in večina kristjanov smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost.

Morda sva tudi midva razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti? Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in množičnega soglasja.

Kristjani smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva in vsi drugi hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, zato se med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.

Prav na tak način in zato lahko zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga: moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj oddaljenim.

p. Vili Lovše