Tag Archives: Božji sin

Svoboden, če imam Boga za Očeta

Izzivi besede, Objave, , , , ,

7. velikonočna nedelja

Vse, kar Bog dela, ima en in edini cilj: tvoje in moje ter naše veselje, polnost veselja. Bog se vsega veseli. Iz veselja vse ustvarja. Veselje je njegov umetniški podpis in žig na vseh stvareh.

Kliče naju, da ostaneva v svetu, a pripadava Očetu. S tem lahko nadaljujeva Jezusovo poslanstvo. Sva v telesu, a ne živiva iz strahu, ampak iz zaupanja Očetu. V telesu živiva na tem svetu kot sinova luči, ne kot sinova teme.

Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.

Biti Božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato, pravi Jezus, sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.

Ker Jezus ve, kako težko zaupava Očetu in kako težko živiva kot njegova ljubljena sin in hči, prosi, naj naju Bog ohrani v svojem imenu. Ime pomeni navzočnost, osebo samo. Oče nas ohranja v sožitju s samim seboj prav po Jezusu in njegovem Duhu.

Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta spopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti je tudi ločenost med kristjani. To je veliko zlo, ki Božji ljubezni onemogoča doseči mnoge ljudi tega sveta.

Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo. Jezus je prvi, ki je postal zadnji, zadnji med nami, da bi bil lahko z vsemi in v vseh.

Oče naju in vse, ki mu pustijo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznava, da izvirava iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja.

Vstali Jezus tudi naju pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči.

P. Vili Lovše

V Tebi je moje usmiljenje popolno

Glavni članek, , , , , ,

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

NEDELJA JEZUSOVEGA KRSTA, 10.1.2016, Lk 3, 15-16.21-22

ljubljeni sinS praznikom Jezusovega krsta se zaključi božični čas. Odprto nebo pri krstu ni uvod v gledanje nekega nebeškega sveta. Odprto nebo je začetek spuščanja Božjih dobrin na zemljo. Te dobrine naj bi bile značilne za Božje ljudstvo v mesijanski dobi. Njihova glavna dobrina je prav Sveti Duh, ki ga Jezus, Božji Sin, podari vsem. Svetega Duha, ki se je spuščal na Jezusa v obliki goloba, je videl samo Janez Krstnik. Ljudje so slišali le glas. Janez je doumel, da je Jezusovo poslanstvo, da vzpostavi golobico, novo ljudstvo, ki ga oživlja in razvnema Sveti Duh.

Prosiva, da bi Bog predrl tudi tvoje in moje srce, da bi se tudi nama končno v vsej svoji lepoti pokazalo obličje Božjega Sina, največjega pričevalca Božje ljubezni do ljudi. Hrepeniva, da se bo uresničilo blaženo upanje in se bo razodela slava vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa.

Pričakujva, da se nama bo Gospod Jezus pokazal v vsaki življenjski okoliščini. Zato lahko moliva: »Daj da bom lahko videl obličje tvojega Sina; daj da bo moje srce prevzeto od njegove lepote. Odpri mi srce za njegove besede, da se srcu razodene tvoja ljubezen in bom ozdravljen. Naj živo doživim Tvoje odpuščanje, da bom lahko živel z vsemi kot eno telo in duša, v tvojem Duhu, kot novi človek novega ljudstva.«

V trenutku Jezusovega krsta so navzoči slišali le glas: »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.« Slišali so Božjo besedo, ki pričuje o Sinu. Da ne bi zgrešila, nama Jezus tudi sam ponavlja: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni« (Jn 5,39).

V ljubljenem Sinu lahko odkrijeva, sprejemava, srečava in objameva pričo Boga Očeta. V Svetem pismu sta samo še dva odlomka, kjer je omenjen ljubljeni sin. V prvi Mojzesovi knjigi 22,2 je Bog Abrahama prosil, da mu daruje ljubljenega sina Izaka. V Markovem evangeliju 12,6 pa morilski vinogradniki ubijejo gospodarjevega ljubljenega sina, ki ga je poslal k njim, da bi mu izročili pridelek.

V prvem odlomku pridevnik »ljubljeni« kaže na Abrahamovo trdno vero, ki Bogu izroči svoje srce. V evangeliju pa ta pridevnik kaže na korenitost Božje ljubezni do vsakega človeka. Bog tebe in mene tako ljubi, da je pripravljen dati svojega Sina, da ga zavrneva. A Gospodove misli presegajo tvoje in moje misli. Ko Božja beseda doda: »nad teboj imam veselje«, pokaže vso globino skrivnosti, v katero naju vabi. Lahko jo razumeva tudi takole: »V tebi je moja Ljubezen popolna«. Vsa Očetova ljubezen je za Sina in vsa Sinova ljubezen je za Očeta. Vsa Božja ljubezen je v učlovečenem Božjem Sinu in zanj. On je Bog, ki je postal človek. V njem je Očetova ljubezen popolna. V njem lahko tudi ti in jaz gledava vso širino in globočino te ljubezni, ki uresniči svoje sanje o stvarjenju in človeštvu.

Beseda »popolna« zajema tudi vse to, kar bova kot človeka, združena z Jezusom, v tem življenju uresničila. Lahko pa besede »nad teboj imam veselje« razumeva tudi takole: »v tebi je moja volja uresničena in popolna«. Božja volja je ljubezen do vsakega človeka. V Jezusu ta ljubezen zasije v vsej polnosti in korenitosti. Če sva v Kristusu, se tudi v nama uresničuje Očetova volja, kajti tudi iz naju izžareva njegova ljubezen. Tudi iz naju lahko žari Sveti Duh, ki ga je bil Jezus poln in ga je na binkoštni praznik izlil na vse, ki ga želijo in sprejmejo. Kar morava tudi midva nad vse želeti, je Kristusov Sveti Duh in njegovo sveto delovanje. Če želiš, lahko na začetku leta skupaj prosiva, da tudi v nama zasije in doseže vse druge.

p. Vili Lov