Arhiv oznak: budnost

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

imagesV današnjih berilih je veliko nasprotij. Na eni strani je Bog, ki s potopom odplakne velik del človeštva. Bog, ki človeštvo opozarja in svari, da je 50% možnosti, da jim v poslednjih dne ne bo uspelo. Skozi Izaija nam isti Bog pove, da bodo meči spremenjeni v pluge in naj se vsi ljudje usmerijo h Gospodovi gori. Tam ne bo več vojne. Če to še ni dovolj, nam kliče naj bomo pripravljeni, ker bo poslal svojega Sina, da nas reši.

Matej pa nam kliče: »Bodite budni!« S temi besedami začenjamo novo cerkveno leto. Za nas raztresene, prezaposlene in utrujene so zelo primerne. Morda telesno niti ne spimo, a vseeno nas ta močni klic lahko duhovno prebudi. Zaradi neštetih dejavnosti, tekmovalnosti, primerjanja, napetosti in informacij so naše duše otrple in duhovi utrujeni. Matej nas vabi naj se ustavimo in se začnemo zavedati. Rad bi nas prebudil. Ustavite se in poslušajte. Naučite se Gospodovih poti in načinov. Povzpnite se na Gospodovo goro, hodite po njegovi poti. Pripravite se…

Na koncu tudi za vsakega izmed nas nastopi potop, ker smo umrljivi. Kar smo gradili na Bogu = Ljubezni bo ostalo. Kar pa smo gradili na svoji nespameti, se poruši in vodovje odplakne. Na koncu se bo dogajalo tisto, kar se dogaja zdaj: vsako stvar lahko živimo kot dar ali kot posest, kot ljubezen ali kot nasilje. S tem sodelujemo, ali pa ne, pri Božjem delu v stvarstvu. Z načinom svojega dela in ravnanja sredi vsakdanjega dela uresničujemo ali pa izgubljamo svojo resnično istovetnost sinov in hčera. Med delom in življenjem se dogaja razločevanje: ali smo skupaj z Gospodom ali pa smo sami, ali smo vzeti ali puščeni, ali smo rešeni ali izgubljeni. Pomembno je kako delamo. Zato nam Matej kliče, naj bomo budni. Danes gradimo svoje večno bivališče.

Pripravljen sem, če se zavedam, da nisem gospodar in lastnik svojega življenja, dela in dobrin, ampak le oskrbnik. V to preudarnost me vabi adventni čas. Služiti življenju drugega tako, da delam to, kar bližnjemu v današnjem trenutku koristi. Gospod obvaruj me nespameti, da bi se šel gospodarja sebi in bližnjim in tako zgrešil Tebe, ki po drugih neprestano prihajaš na obisk k meni.

Kako se boš ti pripravljal/a v tem adventu? Morda se boš ustavil/a in prisluhnil/a njegovi Besedi? Morda boš storil/a kaj takega, kar bo pomagalo spremeniti meče v pluge? Morda boš našel/a kakšen način, da vsaj pri sebi zaustaviš norost s katero naša kultura praznuje Božič? Z zapravljanjem in begom v nakupovanje, stran od smisla in stran od bistva. Stran od sebe in stran od bližnjih. Bežimo v virtualni svet bogastva in na veliko proizvajamo reveže in uničujemo naravo. Mediji nam to preprečujejo videti. Toda Janezi Krstniki vpijejo tudi na naša ušesa.

Bodi blagoslovljen/a s številnimi tolažbami in budnostjo v sedanjem trenutku tega adventnega časa!

P. Viljem Lovše, DJ

 Povabljen k pripravi na božič na povezavi: http://eepurl.com/cqtG9j

Čuječi zaradi Božje usmiljene obljube

19. nedelja med letom

1Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.

Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!

V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.

p. Vili Lovše