Arhiv oznak: čudež

Bog ne pošilja bolezni

5. nedelja med letom, 4.2.2018, Mr 1,29-39

V Jezusovih časih so ljudje vse tisto, česar niso uspeli razumeti, pripisovali demonom ali hudobnim duhovom. V talmudu, ki je zbirka naukov različnih židovskih rabijev, nastala malo po Jezusu, je zbrano tudi veliko zgodb o ozdravljanju vročice. Presenetljivo, kako navkljub napredovanju našega vedenja o zdravju in medicini, še vedno ostaja med nami podoben način razmišljanja, kot ga opisujejo talmudske zgodbe. Večina ljudi ne pripisuje krivde za svoja obolenja zlu, zlahka pa si predstavljajo, da jim je bolezen ali poškodbo poslal Bog. Takšne napačane teologije ne moremo uskladiti z novo zavezo in evangelijem.

Nikjer v evangeliju ne bomo našli odlomka, da bi Jezus drugim povzročil bolečino ali trpljenje. Nenehno pa je poudarjal, naj vzamemo vsak dan svoj križ in svoja bremena nosimo za Njim. S tem nam seveda ni on naložil našega križa in bremen. Nasprotno. Vedno kadar koli se je srečal s trpljenjem in bolečinami je Jezus ozdravljal in ljudem vračal novo življenje.

Razlika med ozdravljenjem Petrove tašče in vsemi drugimi zgodbami ozdravljenja v prvem poglavju Markovega evangelija je očitna. Tašča ni ozdravljena na javnem prostoru in pred očmi vseh, ampak v intimnem krogu Petrovega doma. Kadar Jezus ozdravlja človeka na postelji, nikdar ne izganja demonov in ničesar ne govori. Nežno jo prime za roko in ji pomaga vstati. Pri ostalih ozdravljenjih ne vemo za odziv ozdravljenih. Le za Petrovo taščo je rečeno, da jim je takoj stregla. Glede na vse podrobnosti, ki jih Marko navaja, pa je prava škoda, da nam ni povedal tudi njenega imena.

Včasih si predstavljamo Jezusove čudeže kot dejanja zaslepljujoče moči. Če si Jezusa predstavljamo kot nekoga, ki hodi okrog in čudodelniško ozdravlja ljudi, bomo težko razumeli zakaj včasih ni mogel storiti prav nobenega čudeža, spet drugič pa je ozdravljal zelo javno. Ne glede na to, kaj čudeži so, v evangelijih so vedno globoka in osebna srečanja v veri.

Kot kristjani verjamemo v moč čudežev in vemo, da je njihov avtor vedno Božja milost. Vendar nam na čudeže ni potrebno gledati kot na nekaj kar nam je od zunaj storjeno. Čudež je dogodek, ki odklene in razklene nekaj znotraj nas. Pri nekaterih ljudeh je Jezusova beseda ali dotik zgolj sprostil ozdravljajočo moč, ki jo je Bog že položil v njih. Pri drugih se čudež zgodi po posredovanju in na priprošnjo drugih ljudi. Enako je res tudi za nas danes. Danes lahko doživimo čudež med maziljenjem, pri spovedi ali evharistiji, na romanju, med postenjem ali molitvijo nad nami ali pa pri lastni molitvi. Če na čudež gledamo tako, potem lažje razumemo zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Če vsako osebno srečanje z Jezusom ni vedno vodilo v ozdravljenje, potem se ne smemo čuditi, da se podobno dogaja tudi danes in se Božja ozdravljajoča moč v nas ne pokaže vedno.

Mali in veliki čudeži se vsak dan in nenehoma dogajajo. Današnji evangelij nas spomni, da niso predstava in vir zabave množic. Čudeži so uresničitev vere. Če vzamemo za svoj vzor Petrovo taščo, smo ozdravljeni in okrepljeni zato, da bi lahko pričevali o Božji odrešujoči moči, na vse možne načine služili Božjemu kraljestvu in še naprej pričakovali Gospoda.

Vzajemno si delimo mir Božjega usmiljenja

2. nedelja med letom, 17.1.2016, Jn 2,1-11

svadbaVsemogočni Oče, v teh nemirnih časih krize in nasilne migracije te prosimo, usposobi nas, da bo vsak izmed nas iz ljubezni do tebe, našega Gospoda in Boga, s svojim bližnjim delil mir. Mir je globoko povezan z vinom Svetega Duha, z ljubeznijo Gospoda Jezusa in češčenjem Boga. Mir kaže in neposredno razodeva navzočnost Svetega Duha, ki vsem omogoča okušati Božjo ljubezen.

O tem govori odlomek o svatbi v galilejski Kani, ki ga beremo pri bogoslužju. Jezus spremeni vodo v vino. S tem začne vse svoje ostale čudeže in pokaže svojo moč, da bi lahko tudi ti in jaz verovala vanj. Če se natančneje ozreva na ta odlomek, odkrijeva še veliko globlji pomen. V Janezovem evangeliju zelo pogosto prav pripovedne podrobnosti odprejo nepričakovana in močno simbolična obzorja. Odprejo besedilo, da v resnici ono bere nas, ki ga beremo.

Čudež spremenjenja vode v vino ni prvi v časovnem, ampak je prvi v simboličnem smislu. Pokaže Jezusov program in smisel njegovega delovanja. Vsi ostali čudeži, ki bodo opisani, bodo le izraz tega, kar se je začelo na svatbi v galilejski Kani. Vsi čudeži so zajeti v časovni lok med Kano in trenutkom, ko pride Jezusova ura, ki zaenkrat še ni napočila. Kana pomeni sedanjost. Ko pa pride Jezusova ura, bo sijaj Božje ljubezni do vsakega človeka zažarel v vsem svojem sijaju. Ta ljubezen bo v vsej moči zasijala na križu, ko bo Jezusova ura dopolnjena, njegova srčna stran prebodena, mi pa poživljeni z njegovo vodo in krvjo, ki sta simbola krsta in evharistije, vino Svetega Duha, ki ga bo izlil na vse nas. Če hočeva iz njega zajeti, mu morava dati besedo v svojem srcu, se k njemu obračati in uživati njegov Kruh.

Janez postavi Jezusovo delovanje po krstu v idealen okvir enega tedna, ki je simbol tedna, v katerem je Bog ustvarjal svet. Svatba v galilejski Kani se zgodi na šesti dan, ko Jezus deluje v pričakovanju, da se njegova ura dopolni in se v celoti pokaže njegova ljubezen do ljudi.

Vsa pripoved je osredotočena na Jezusov poseg in njegove učence, kar sva tudi midva. Jezus je povabljen na svatbo. Svatba je simbol stare zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in drugimi očaki. Na tej svatbi ni vina. Vino lahko prinese le Mesija. Vino je simbol ljubezni in veselja. Vino je simbol izpolnitve obljub, ki jih je Bog dal svojemu ljudstvu. Pomanjkanje vina opazi Marija, Jezusova mama, ki pripada stari zavezi. Njena zvestoba Bogu ji omogoči, da je v Jezusu sposobna videti Mesija. Zaradi tega se polna zaupanja obrne na služabnike in jim reče: »Kar koli vam reče, storite!« Stara zaveza je lahko upala le v očiščevalno moč vode, ki ni zmogla odstraniti greha, ampak je človeka lahko osvobodila vsaj zatiranja krivde. Jezus služabnikom ukaže, naj zajamejo vodo in jo nesejo gostom k mizi. Ko podari vino, uresniči prehod iz stare v novo zavezo. Vino je simbol neposredne in osebne izkušnje odnosa z Bogom, ki prinaša mir, veselje in nama omogoča ljubiti. Kajti: »Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17). To, kar je starozavezna postava obljubljala, je Jezus v polnosti omogočil. Sedaj je mogoče živeti tisto, po čemer najino srce najbolj hrepeni in česar si najbolj želi: končno lahko živiva v miru s svojim Bogom v vzajemni ljubezni, ki sva jo spet sposobna živeti. Vse to se bo najbolj videlo v Jezusovi uri, ko bo na križu zažarela njegova neskončna ljubezen. Z darom Svetega Duha bo ta ljubezen postala korenina življenja in delovanja vseh Jezusovih učencev in Božje znamenje za ves svet.

p. Vili Lovše

Da bi se srce odprlo

23. nedelja med letom, 6.9.2015, Mr 7,31-37

vrtnicaJezus poganom ni pridigal. Le skozi njihovo deželo je šel in storil nekaj čudežev za njih. Današnji odlomek govori o drugem čudežu v poganski deželi. Jezus ozdravi gluhonemega z močjo svojih rok. V ušesa mu vtakne svoje prste, s slino se dotakne njegovega jezika. Podobne geste je Cerkev ohranila pri obhajanju zakramenta krsta. Jezusova beseda in tudi njegove geste so močne. Celo njegova obleka izžareva moč, če se spomnimo krvotočne žene in spremenjenja na gori.

A kakor vsi Jezusovi čudeži, tudi ta ni storjen zato, da bi poudarjal ozdravljenje. Njegovi čudeži predvsem razodevajo dinamiko, ki jo sproži ozdravljenje. Vsi čudeži so namreč odpiranje src. Današnji je opisan zato, da bi se tudi tvoje in moje srce odprla.

Jezus ni čarovnik, čeprav je čudodelec. Nobenih čarobnih besed ne izgovarja. Preprosto pravi: »Odpri se!« Gluhi običajno tudi govoriti ne more. Evangelij pravi, da je gluhi težko govoril. Skratka, da je nekaj nerazumljivo momljal.

Jezus ga ozdravi tako, da mu odpre ušesa in sprosti jezik. Slepim pa odpre oči. Ta podrobnost, skupaj z ostalimi, kaže na globlji pomen čudežev. Ne gre zgolj za to, da se pokaže Jezusova moč ozdravljanja. Njegova moč kaže na nekaj drugega, k čemur hoče Jezus usmeriti tvoje in moje srce.

Čudež je vedno le sredstvo, da Jezus razodene skrivnost svoje osebe, ki kaže veličino Božje ljubezni do vsakega izmed nas. Vsak čudež je vedno le znamenje mesijanskih časov, ki so se v Jezusu uresničili. Tudi zate in zame, če mu zaupava.

To potrjujeta tudi dve podrobnosti iz odlomka. Prva podrobnost so izjave ljudi, ki po čudežu Jezusa hvalijo: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Ko je Bog potem, ko je vse ustvaril, gledal svojo stvaritev, je vzkliknil: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Z Jezusovimi čudeži se je začelo novo stvarjenje mesijanskih časov, v katerih Bog vse prenovi in vsemu povrne večni sijaj, da vse razodeva veličino njegove ljubezni.

Druga podrobnost je izraz, s katerim je opisan gluhonemi: gluhi, ki je težko govoril. Potem ko je ozdravljen, se je razvezala vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Zmedena govorica je posledica norosti ljudi, ki hočejo tekmovati z Bogom za gospostvo nad zemljo. O tem zelo dobro govori zgodba o Babilonskem stolpu. Če se odpovemo Božji slavi, potem smo kar naenkrat tujci drug drugemu in se nismo več sposobni razumeti. Ta zmeda je ozdravljena na binkoštni dan, ko se kljub različnim jezikom spet vsi razumejo med seboj. Razumejo se pa zato, ker vsi prepoznajo in priznajo čudovita Božja dela, vsak v svojem jeziku. Ko najina ušesa spet lahko poslušajo Božjo besedo, je tudi najin jezik svoboden in lahko slavi Boga. Beseda ozdravlja. V njej je navzoč Bog. Njegova navzočnost vse povezuje in ni več odvzeta.

Psalm 146, ki ga beremo med berili, opisuje človeštvo, ki pričakuje odrešenje in uresničitev obljube življenja, dobrote, sreče, ki je vpisana v naše srce. Domotožje po tej sreči še izostrijo rane greha in zatiranja ter bolezni, ki jih našteva psalm. Odrešenje je za vse, kajti v Jezusu, ki je odstranil ločilni zid (prim. Ef 2,13–18) med nami, ni več ne Juda in ne pogana. Vsi lahko najdemo tolažbo in se veselimo iste Božje ljubezni.

p. Vili Lovše

Kaj zadovolji hrepenenje srca?

18. nedelja med letom, 2.8.2015, Jn 6,24-35

17-DSCI0390Cerkev naju več zaporednih nedelj vabi, da premišljujeva ob šestem poglavju Janezovega evangelija. Prejšnjo nedeljo smo brali o čudežu pomnožitve kruha, danes in naslednje nedelje pa bomo brali zahteven govor s katerim Jezus poskuša množici razložiti skrivnost svoje osebe. Danes je v središču veliko vprašanje: kako razumeti Božja znamenja in kako jih videti? Vsi so prisostvovali čudežu, se navdušili nad izrednim prerokom in čudodelcem, na koncu pa vsi odidejo. Zakaj? Zakaj niso uspeli videti? Kaj jim je manjkalo?

Božja znamenja lahko vidiva le znotraj neke zgodovine in zgodbe v kateri se prepoznava. Le znotraj odnosa, ki nama daje življenje in smisel vsem najinim dramam, naporom in prizadevanjem.

Množici, ki je sledila Jezusu in videla čudeže, ni uspelo narediti tega prehoda v odnosu do njega. Razočarani, so na podlagi preteklosti presojali prihodnost. Vrednotili so nepričakovano na podlagi pričakovanega. Onemogočili so si dostop do prihodnosti, ki je Božji čas. Vztrajali so pri bogu, ki so ga imeli v svoji glavi, namesto, da bi svojo glavo odprli Bogu. Ne glede na začetno privlačnost, množica ni uspela preiti od svoje ideje o Bogu, k temu kar Bog sam pravi da je. To pomeni, da ta prehod ni samo po sebi umeven. Zdi se mi, da ima množica na dnu dve temeljni vprašanji: ko jih Jezus, kot tisti nad katerim je Božji pečat, povabi, se množica sprašuje, kakšna dela naj dela? Jezus jim pove, da to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: katero je Božje delo, ki ga moramo uresničiti? Dejanja sama ne dajejo smisla in razumljivosti življenju. Najino srce ne bo našlo izpolnitve svojih hrepenenj v dejanjih in delih. Le eno delo ali dejanje je, ki išče Boga.. verovati v Jezusa, ki ga je Oče poslal, da da svetu življenje. Verjeti Bogu pomeni, sprejeti njegovo ljubezen do človeka, ki jo je pokazal v Jezusu. Sprejeti jo do te mere, da ne moreva več živeti iz ničesar drugega kot iz te ljubezni in znotraj nje. Ta ljubezen daje smisel vsem najinim dejanjem, ki se jih lotiva. Niso prva dejanja, ampak ljubezen, ki najinim dejanjem daje hrano in moč. Brez te izkušnje nama nobeno delo ne bo prinašalo veselja in zaradi njega ne bova rasla v ljubečem spoznanju Boga.

Drugo vprašanje, ki ga množica postavi, pokaže, da Jezusov odgovor ni uspel premagati njihove oddaljenosti od njega. »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?

Pravo vprašanje bi bilo: kdo je lahko znamenje? Kako ga prepoznati? Odprtost za Božjo skrivnost vedno vključuje razpoložljivost, da sprejmem to, kar prihaja od Boga. Sin človekov prihaja od Boga in zato pozna Božje skrivnosti. Edino znamenje, ki bo kaj veljalo je njegovo trpljenje-smrt in vstajenje.

Če sprejmeva Sina kot Očetovega poslanca, sprejmeva tudi zgodovino Božje ljubezni do človeka. V tej ljubezni ima korenine smisel najinega življenja. Z njim sprejmeva večno življenje. To je tisto življenje, ki ga varuje moč Božje ljubezni do nas in je zato neuničljivo in ga ni mogoče zatreti.

Množica iz evangelija nama zelo dobro kaže kakšne želje tudi midva nosiva v srcu, čeprav za njih ne najdeva potešitve. Doživljava nujo po sprejemljivi kakovosti življenja, odprtost do skrivnosti Boga, ki se razodeva in lakoto po kruhu življenja. Prihodnjo nedeljo bova še bolj natančno osvetlila smisel skrivnostnosti Jezusove osebe, ki odgovarja na najine želje in hrepenenja.

p. Vili Lovše

Duh in življenje

5. nedelja med letom – leto B, 8.2.2015, Mr 1,29-39

Duh in življenjeCerkev nama oznanja: »Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,63–68). Z Markovim evangelijem nama pripoveduje o Jezusu, ki ozdravlja in izganja hudobne duhove. Žene ga želja, da bi s svojim oznanilom dosegel vse in vsakega človeka, tudi tebe in mene.

Ko je Jezus doživljal, da ga mnogi celo po veličastnem čudežu pomnožitve kruha in razodetju evharistije še zavračajo, je povedal, da so njegove besede duh in življenje. Tudi najbližji učenci so bili zmedeni in neodločni. Ko jih Jezus vpraša, ali hočejo tudi oni oditi, mu odvrnejo: »Besede večnega življenja imaš … mi smo verovali in spoznali.« Učenci priznajo svojemu učitelju oblast, da daje večno življenje. To pa postavi današnji odlomek v novo luč.

Naj te opozorim na tri podrobnosti. Najprej na naravo čudežev. Za Jezusovim delovanjem je skrivnost, ki jo je treba dojeti. Čudeži ozdravljenja in izganjanja hudobnih duhov ne poudarjajo Jezusove vsemogočnosti in Božje oblasti, ampak razodevajo, kako je Bog Oče v Jezusu dobrotljivo naklonjen in blizu vsakemu človeku.

Čudeži so dokaz neskončne Božje ljubezni do nas, ki jo izkazuje po Sinu. Njegova ljubezen je vir Božjega in našega veselja. Potrebo in krik po razodetju Božje ljubezni še poveča današnja drama sveta: beda, pomanjkanje, zmešnjava, zatiranje, tesnoba in nasilje. Bolezni in navzočnost množice hudobnih duhov, o katerih govori evangelij, so črno ozadje, na katero zasveti Jezusova luč. On nas doseže in odznotraj ozdravi. Znova nas postavi v svetlobo, ki jo poraja veselje vzajemne ljubezni.

Jezus je Božja skrivnost v odnosu do nas. Skrivnostni glas ob Jezusovem krstu pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, v tebi sem se razveselil« (Mr 1,11). Na gori spremenjenja to spet potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mr 9,7) Jezus sam, ko na vrtu Getsemani trpi veliko stisko, ponovi: »Aba, Oče, ne to, kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36).

Druga podrobnost, na katero bodi pozoren, je Jezusova skrb, da bi vse dosegel. Živi v nenehni napetosti, da bi se njegovo oznanilo razširilo. Žene ga želja, da bi bila njegova skrivnost razkrita in bi tako vsem postalo očitno, kako velika je Božja ljubezen do vseh nas v ljubljenem sinu Jezusu. Ta želja se bo v polnosti uresničila in razodela prav na križu.

Jezus tudi naju, ki pripoved poslušava, vabi, da se premakneva in v njej prepoznava sebe. Tako se bo njegova skrivnost lahko dotaknila najinih src. Okusila bova vso neskončno Očetovo ljubezen do Sina, ki je dosegla tudi naju. Ker hoče Jezus doseči, da bi vsi sprejeli skrivnost Očetove božje ljubezni, je poslanstvo Cerkve še danes nujno potrebno.

Tretja pomembna podrobnost v evangeliju je Jezusovo iskanje samote za osebno molitev. Evangelist Marko trikrat omenja, da je Jezus molil: v Kafarnaumu (Mr 1,35), po pomnožitvi kruha (Mr 6,47) in na vrtu Getsemani (Mr 14), kjer poznamo tudi vsebino njegove molitve. Jezus moli, da bi dosegel vse ljudi in da bi vsi spoznali njegovo skrivnost. Njegova molitev je najprej izraz Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, in izraz našega hrepenenja, da bi bili v Božji družbi. Če ne bi vsaj malo zaznavala Božjega hrepenenja po nas, tudi midva verjetno ne bi mogla moliti. V Sinu bi težko prepoznala Božjega poslanca. Njegovi ljubezni ne bi mogla dovoliti, da naju v celoti prenovi. Zato je najina molitev vedno posledica Božje skrbi in želje, da bi bil v sožitju z nama in bi nama končno lahko razodel celotno skrivnost svoje ljubezni.

p. Vili Lovše