Tag Archives: Dachau

Odpuščanje je nujno

17.09.2017: 24. Nedelja med letom: Mt 18,21-35

Na sodišču je žirija porotnikov potrebovala le nekaj minut, da so tri moške, ki so posilili in ubili mlado dekle razglasili za krive. Navzoči v sodni dvorani so po prebrani sodbi začeli ploskati. Ko so tri storilce gnali ven je mati dveh izmed njih stekla proti njim in zavpila: »To kar ste storili je vredno obsodbe, toda vedita, da vaju imam rada!«

Zunaj sodišča so novinarji prežali na starše žrtve in pričakovali, da bosta za morlice svoje hčere zahtevala smrtno kazen. Niso mogli verjeti svojim ušesom, ko sta starša izrekla, da hočeta morlicem odpustiti. Starša žrtve sta se odločila za ljubezen in odpuščanje. Trije morilci si zaslužijo velike kazni, toda starša umorjenega dekleta se nista prepustila sovraštvu.

Jezus nas v današnjem evangeliju vabi naj odpustimo sedemdesetkrat sedemkrat. S tem hoče reči, da naj odpustimo vedno. V svetem pismu imajo števila 1,3,7,12,40, in 50 svoj poseben pomen. Če nekaj opišemo s številom sedem pomeni, da je popolno. Jezusove besede prikličejo v spomin sedem dni stvarjenja iz prve Mojzesove knjige. Na sedmi dan, se je Bog ozrl na sadove svoje ustvarjalne ljubezni in videl, da je zelo dobro. Jezus uporablja isto bližnjico in s tem pove ne le to, da je odpuščanje »dobro«, ampak da je odpuščanje ustvarjalno dejanje, ki svetu daje življenje in sijaj tistim, ki odpuščajo.

V petem stoletju je sv. Avguštin dejal, da je odpuščanje kakor mati, ki ima dve čudoviti hčeri: pravičnost in sočutje. Avguštin se je ob tej prispodobi dobro zavedal, da odpuščanje ni enkraten dogodek, ampak proces, ki vključuje vse ostale vrline. Za razlago o odpuščanju Jezus danes v evangeliju uporablja podobo kralja, ki ureja dolgove. Ker je pravičen, sočuten in odpušča, upravičeno pričakuje, da bo njegov oskrbnik ravnal na enak način.

Če gledamo na široko se zdi odpuščati zelo lahko. Vsi vemo, s kakšno lahkoto dajemo zelo posplošene in “močne izjave” o vojni, miru in spravi. Popolnoma drugače pa je odpustiti svojim najbližjim. Najtežje je biti sočuten in pravičen doma do svojih najbližjih. Če morda zaradi zamere ne govorim več s svojim možem, ženo, otroci, starši, brati ali sestrami, prijatelji ali drugimi člani skupnosti, potem me današnji evangelij močno izziva. Želi me prebuditi, ker sem zaspal in se pogrezam v nezavedanje. Pustim, da mi življenje uhaja in ga izgubljam.

Morda sem zadremal v zameri tudi zaradi nenehnega pritiska filmov, ki nam stalno prodajajo napačno predstavo o ljubezni: »Ljubezen pomeni, da ti ni nikdar treba reči oprosti.« Za Jezusove učence je resnica ravno obratna. Nenehno iščemo priložnosti, da drugim odpustimo in vse, ki smo jih sami prizadeli, prosimo odpuščanja.

Jezus ni rekel, da je odpuščanje lahko, ampak nujno. Odpustiti družinskemu članu, sodelavcu, soverniku ali prijatelju ne pomeni, da se delamo kakor da zla ni bilo. Odpustiti pomeni soočiti se zlom in sočutno zahtevati pravico.

Ko se postavimo pred Boga s svojimi lastnimi slabostmi in grešnostjo, nam Bog ne bo našteval starih grehov, ne bo se maščeval in ne bo zahteval natančnega povračila škode. Namesto tega bo Bog popolnoma pravičen in popolnoma sočuten. Ko se namesto za maščevanje odločimo za odpuščanje, ko se odločimo za ljubezen, namesto za sovraštvo, se podobnost Bogu Očetu v nas dopolnjuje. Odpuščanje je udeležba in sodelovanje pri samem srcu Boga. Z odpuščanjem drugi lahko v nas na otipljiv način prepoznavajo Boga Očeta. Odrešen možak sem, ko se odločim za proces odpuščanja, sebi, Bogu in bližnjim.

Mazohisti?

03.09.2017: 22. Nedelja med letom: Mt 16,21-27

Dachau, 22. julija 1943 zgodaj zjutraj. Pri zboru vseh taboriščnikov je ugotovljeno, da jih je šest pobegnilo. Posledice so ostre in brutalne. Naključno izberejo dvanajst jetnikov in jih obesijo. Ko so ostali jetniki opazovali dvanajst sotrpinov, ki so obešeni še z zadnjimi močmi lovili zrak, je nekdo izmed množice zavpil: »Kje je tukaj Bog?« Nastala je grobna tišina. Dvanajst teles je bilo v zadnjih krčih in boju za zrak. Vsi so jih z grozo opazovali. Znova se je zaslišal še bolj obupan krik: »Kje je sedaj Bog?« Drug umirjen in odločen glas je zaklical: »Moj Bog je tamle obešen!«

Današnji evangelij govori o takšni veri. Bog je zato, ker nas ima neskončno in brezpogojno rad postal človek kakor mi. Trpel je, umrl in vstal od mrtvih. Zaradi ljubezni, ki hoče biti s svojim ljubljenim popolnoma in v vsem združena, je Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt.

Pohujšanje križa smo danes tako močno udomačili, da je moderno, če križ visi z različnih delov človeškega telesa. V Španiji imajo celo pregovor, da so včasih na križih viseli tatovi in zločinci, danes pa je ravno obratno: na modernih potrošnikih vseh mogočih subkultur visijo križi različnih oblik in velikosti. Sprašujem se ali bi danes potrošniki okrog vratu nosili male stolčke, če bi Jezusa ubili na električnem stolu? Stvarnost Jezusovega trpljenja v njegovih zadnjih urah v Jeruzalemu lahko prikrivamo in jo ignoriramo, a iz stvarnosti križa in trpljenja v življenju vsakega izmed nas ne moremo narediti komercialnega pomirjevala.

Kristjani nismo smejoči mazohisti. Nismo ljubitelji bolečine, ki komaj čakajo, da je bodo deležni.

Jezus nas vabi, da v svojem življenju gledamo na breme nujnega trpljenja kot na priložnost za ljubezen do Njega, sebe in bližnjih. Trpljenje nam omogoča, da smo solidarni z vsemi trpečimi tega sveta. To je seveda veliko lažje reči, kakor pa živeti. Ko sredi svojega vsakdana trpimo, zelo redko pomislimo na druge. V pomoč nam je lahko dejstvo, da trpljenja ne nosimo sami, ampak da ga nosi občestvo – celotno telo Vstalega Kristusa, ki je Cerkev.

Naše trprljenje je priložnost, da lahko rastemo v ljubezni. Če na svoj križ gledamo skozi Kristusove oči, nam Gospod pokaže veliko o nas in o Bogu. Odpre naše srce za sočutje do drugih, ki tudi nosijo križ.

Nositi križ ne pomeni zgolj prenašanje telesne, osebne, spolne, duhovne ali čustvene bolečine. Nositi križ pomeni tudi vzajemno delitev naših darov in sposobnosti, ljubezni in sočutja. V vsakem daru je vsebovano tudi breme. Kristusovo vstalo telo, ki je Cerkev, nam omogoča, da svoje darove delimo z drugimi, z vsakim, ki je v potrebi in do konca.

Nekateri se pritožujejo, da je danes Bog pogosto predstavljen kot sladka smetana. Današnji evangelij nasprotno pokaže, kaj vse vključuje hoja za Kristusom in kdo je Bog. Poklicanost, da vsak dan vzamemo svoj križ na tem svetu in zvesto, ljubeče in nesebično hodimo za Njim je najlepša in hkrati tudi najbolj zahtevna poklicanost na tem svetu. Samo v občestvu njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev, lahko to poklicanost tudi živimo. Iz Njegove moči, iz Njegovega Svetega Duha, ne iz svoje moči in mišic. Tisti, ki nas nosi je Vstali Kristus v svojem telesu, ki je Cerkev. V evharistiji nam daje svoje telo, da bi lahko zajemali iz Njegovega daru. Zato lahko sredi trpljenja in bolečin, svojih in bližnjih, vedno računamo na edino resnično moč: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!«