Arhiv oznak: dar

Jezus nas “shranjuje”

Četrta adventna nedelja, 24.12.2017, Lk 1,26-38

Jezus in Satan sta se prepirala kdo je boljši računalniški programer. Končno sta se strinjala, naj Bog presodi. Usedla sta se vsak pred svoj računalnik in začela. Več ur sta divje tipkala in ustvarjala kode. Sekunde pred koncem tekmovanja je udarila strela in prekinila električni tok. Nekaj trenutkov zatem, se je elektrika vrnila in Bog je naznanil, da je tekmovanja konec. Satana je prosil, naj mu pokaže s čim se je ukvarjal. Satan mu je vidno užaloščen odvrnil, da nima ničesar in da je vse izgubil v trenutku, ko je zmanjkalo električnega toka. “Dobro”, odvrne Bog, “poglejmo, če je šlo Jezusu kaj boljše”. Jezus pritisne tipko in zaslon oživi. Iz zvočnikov se oglasi prelepo petje angelskega zbora. Satan je šokiran. “Kako je to mogoče? Jaz sem vse izgubil, on pa ima vse shranjeno. Kako je lahko Jezusov program nedotaknjen?” Bog Oče skomigne z rameni in pravi: »Ah, saj veš, da Jezus shranjuje (rešuje).«

Zadnjo adventno nedeljo Cerkev usmeri naš pogled v oznanjenje. Ves prizor se vrti okrog ene besede: »Da«. Marijin »Zgodi se!« požene celotno krščansko dramo. V svojem filmu Jezus iz Nazareta je Franko Zeffirelli upodobil oznanjenje takole: Marija spi, ko ponoči veter odpre okno njene sobe. Marija se prestraši, vstane in začne moliti. Med molitvijo se njeno obličje spremeni in telo nagne. S solznimi očmi gleda skozi okno v luno in preprosto reče: »Naj mi bo storjeno, kakor si rekel!« Isti hip veter utihne.

Vsi zadnji papeži nas spominjajo, da je najboljša pobožnost do Marije ta, da začnemo delati enako kot je storila ona: privolila je in sprejela Jezusa v svoje življenje. Mi smo povabljeni v isto držo in dejanje. Marija zato ni zgolj postaja na naši poti vere. Ona je kažipot, ki nas vedno pošilja h Kristusu. Marija nas ne odrešuje, saj je tudi njo Kristus odrešil. Zaradi tega je lahko prva izrekla svoj »da«. Marija je prepoznala dar in darovalca in postala prinašalka Boga svetu.

V zadnjem adventnem tednu se vedno znova spomninjajmo tega dejstva, ki spreminja naša življenja: Jezus nas je odrešil. Jezus nas je odrešil iz smrti. Jezus nas je odrešil življenja brez smisla in cilja. Jezus nas je rešil najslabšega v nas samih. Jezus nas je shranil in nas shranjuje – rešuje.

Mi ne moremo rešiti sami sebe. Ne moremo se shraniti niti ohraniti. S svojimi dobrimi deli si ne moremo zaslužiti odrešenja, niti s svojimi molitvami, niti s strogimi pokorami. Čeprav se sliši še tako težko, ne moremo rešiti niti nikogar drugega. Niti svojih lastnih otrok, zakonca, vnukov, staršev ali prijateljev ne. Nikogar.

Naše molitve, dobra dela in vera so odgovori na Kristusovo odrešenje, ki nam pripada tukaj in sedaj. Naš način življenja je pot po kateri bodo tudi tisti, ki jih imamo radi, našli zase dar Božjega odrešenja, ki ga nam je Kristus podaril.

Sredi nemira zadnjega tedna pred Božičem, ko nas mnoge stvari zlahka raztresajo in odvrnejo od tega kar ta milostni praznik v resnici pomeni, si vzemimo trenutek in se pridružimo Mariji in sprejmimo v svoja srca in življenje največji od vseh darov – naše nezasluženo odrešenje, Jezusa Kristusa, Gospoda. On nas shranjuje. Vsakega posebej. Nobeno obličje ni nepomembno in nobeno ne izgine.

Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta.

15.01.2017: 2. nedelja med letom: Jn 1,29-34

Evangelist Janez za Jezusa uporabi prispodobo žrtvenega jagnjeta. Z njo želi v nas bralcih prebuditi podobno sočustvovanja. Ovčke so čiste, bele, mehke in ranljive. Zahtevajo nego. Zdi se, da podobno kot njihovi starši, niso sposobne dovolj hitro zaslutiti nevarnosti. Sledijo kamor so vodene, celo v smrt.

Z žrtvovanjem jagnjeta so kmečki Judje iz Jezusovih časov pokazali kako resno mislijo z odkupitvijo svojih grehov. Njihova postava je narekovala, da mora biti jagnje žrtvovano za grehe vsaj enkrat na leto ob veliki noči. Takšno žrtvovanje je pastirja stalo veliko denarja in časa. Jagenjčki so bili plačilno sredstvo.

Ko Janez izreče, da je Jezus Božje jagnje, s tem na kratko pove dvoje:

Prvič: Jezus je najdragocenejši Božji dar, Bog sam se nam daje, da bi dojeli kako resno misli glede nas. Bog nam ne more dati ničesar bolj dragocenega kakor je Jezus. Zaradi njegovega nedolžnega trpljenja in smrti ni več potrebno bogoslužno žrtvovanje nobenih živih bitij. To sporočilo bi morali kar naprej poslušati, kajti nekateri kristjani se tako močno ujamemo v poveličevanje Jezusovega trpljenja, da ostanemo zaprti v svet svojih lastnih bolečin. Jezus ni nikoli iskal trpljenja. Sprejel je, kar je prišlo. Mi smo povabljeni v enako držo. Ni mišljeno, da bi morali biti kristjani smejoči mazohisti.

Drugič: Janez je vedel, da aramejska beseda za ovco (talya) ista kakor beseda za služabnika. Prvi poslušalci njegovega evangelija so to tudi vedeli. Jezus je torej služabnik, ki nam vrača resnico, ki jo potrebujemo za življenje. Resnico, ki odgovarja na naša najgloblja hrepenenja po smislu in cilju svojega življenja. On nam in za nas odpre večno življenje znotraj tega življenja. V njem ni več joka ali žalosti.

Jezus nam pokaže, da smo krščeni v njegovo smrt. Ko vstopimo v njegovo službo ali služenje, postanemo deležni tudi njegovega vstajenja in slave, kajti on si je naložil in nese s seboj vso težo naših grehov (nezaupanja do Boga, nesprejemanja sebe in drugih, sovraštva do narave).

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

imagesV današnjih berilih je veliko nasprotij. Na eni strani je Bog, ki s potopom odplakne velik del človeštva. Bog, ki človeštvo opozarja in svari, da je 50% možnosti, da jim v poslednjih dne ne bo uspelo. Skozi Izaija nam isti Bog pove, da bodo meči spremenjeni v pluge in naj se vsi ljudje usmerijo h Gospodovi gori. Tam ne bo več vojne. Če to še ni dovolj, nam kliče naj bomo pripravljeni, ker bo poslal svojega Sina, da nas reši.

Matej pa nam kliče: »Bodite budni!« S temi besedami začenjamo novo cerkveno leto. Za nas raztresene, prezaposlene in utrujene so zelo primerne. Morda telesno niti ne spimo, a vseeno nas ta močni klic lahko duhovno prebudi. Zaradi neštetih dejavnosti, tekmovalnosti, primerjanja, napetosti in informacij so naše duše otrple in duhovi utrujeni. Matej nas vabi naj se ustavimo in se začnemo zavedati. Rad bi nas prebudil. Ustavite se in poslušajte. Naučite se Gospodovih poti in načinov. Povzpnite se na Gospodovo goro, hodite po njegovi poti. Pripravite se…

Na koncu tudi za vsakega izmed nas nastopi potop, ker smo umrljivi. Kar smo gradili na Bogu = Ljubezni bo ostalo. Kar pa smo gradili na svoji nespameti, se poruši in vodovje odplakne. Na koncu se bo dogajalo tisto, kar se dogaja zdaj: vsako stvar lahko živimo kot dar ali kot posest, kot ljubezen ali kot nasilje. S tem sodelujemo, ali pa ne, pri Božjem delu v stvarstvu. Z načinom svojega dela in ravnanja sredi vsakdanjega dela uresničujemo ali pa izgubljamo svojo resnično istovetnost sinov in hčera. Med delom in življenjem se dogaja razločevanje: ali smo skupaj z Gospodom ali pa smo sami, ali smo vzeti ali puščeni, ali smo rešeni ali izgubljeni. Pomembno je kako delamo. Zato nam Matej kliče, naj bomo budni. Danes gradimo svoje večno bivališče.

Pripravljen sem, če se zavedam, da nisem gospodar in lastnik svojega življenja, dela in dobrin, ampak le oskrbnik. V to preudarnost me vabi adventni čas. Služiti življenju drugega tako, da delam to, kar bližnjemu v današnjem trenutku koristi. Gospod obvaruj me nespameti, da bi se šel gospodarja sebi in bližnjim in tako zgrešil Tebe, ki po drugih neprestano prihajaš na obisk k meni.

Kako se boš ti pripravljal/a v tem adventu? Morda se boš ustavil/a in prisluhnil/a njegovi Besedi? Morda boš storil/a kaj takega, kar bo pomagalo spremeniti meče v pluge? Morda boš našel/a kakšen način, da vsaj pri sebi zaustaviš norost s katero naša kultura praznuje Božič? Z zapravljanjem in begom v nakupovanje, stran od smisla in stran od bistva. Stran od sebe in stran od bližnjih. Bežimo v virtualni svet bogastva in na veliko proizvajamo reveže in uničujemo naravo. Mediji nam to preprečujejo videti. Toda Janezi Krstniki vpijejo tudi na naša ušesa.

Bodi blagoslovljen/a s številnimi tolažbami in budnostjo v sedanjem trenutku tega adventnega časa!

P. Viljem Lovše, DJ

 Povabljen k pripravi na božič na povezavi: http://eepurl.com/cqtG9j

Usmiljenje človeka uresniči

28. nedelja med letom

img_20160725_171611Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše