info@moskaduhovnost.si
Četrta adventna nedelja, 24.12.2017, Lk 1,26-38
Jezus in Satan sta se prepirala kdo je boljši računalniški programer. Končno sta se strinjala, naj Bog presodi. Usedla sta se vsak pred svoj računalnik in začela. Več ur sta divje tipkala in ustvarjala kode. Sekunde pred koncem tekmovanja je udarila strela in prekinila električni tok. Nekaj trenutkov zatem, se je elektrika vrnila in Bog je naznanil, da je tekmovanja konec. Satana je prosil, naj mu pokaže s čim se je ukvarjal. Satan mu je vidno užaloščen odvrnil, da nima ničesar in da je vse izgubil v trenutku, ko je zmanjkalo električnega toka. “Dobro”, odvrne Bog, “poglejmo, če je šlo Jezusu kaj boljše”. Jezus pritisne tipko in zaslon oživi. Iz zvočnikov se oglasi prelepo petje angelskega zbora. Satan je šokiran. “Kako je to mogoče? Jaz sem vse izgubil, on pa ima vse shranjeno. Kako je lahko Jezusov program nedotaknjen?” Bog Oče skomigne z rameni in pravi: »Ah, saj veš, da Jezus shranjuje (rešuje).«
Zadnjo adventno nedeljo Cerkev usmeri naš pogled v oznanjenje. Ves prizor se vrti okrog ene besede: »Da«. Marijin »Zgodi se!« požene celotno krščansko dramo. V svojem filmu Jezus iz Nazareta je Franko Zeffirelli upodobil oznanjenje takole: Marija spi, ko ponoči veter odpre okno njene sobe. Marija se prestraši, vstane in začne moliti. Med molitvijo se njeno obličje spremeni in telo nagne. S solznimi očmi gleda skozi okno v luno in preprosto reče: »Naj mi bo storjeno, kakor si rekel!« Isti hip veter utihne.
Vsi zadnji papeži nas spominjajo, da je najboljša pobožnost do Marije ta, da začnemo delati enako kot je storila ona: privolila je in sprejela Jezusa v svoje življenje. Mi smo povabljeni v isto držo in dejanje. Marija zato ni zgolj postaja na naši poti vere. Ona je kažipot, ki nas vedno pošilja h Kristusu. Marija nas ne odrešuje, saj je tudi njo Kristus odrešil. Zaradi tega je lahko prva izrekla svoj »da«. Marija je prepoznala dar in darovalca in postala prinašalka Boga svetu.
V zadnjem adventnem tednu se vedno znova spomninjajmo tega dejstva, ki spreminja naša življenja: Jezus nas je odrešil. Jezus nas je odrešil iz smrti. Jezus nas je odrešil življenja brez smisla in cilja. Jezus nas je rešil najslabšega v nas samih. Jezus nas je shranil in nas shranjuje – rešuje.
Mi ne moremo rešiti sami sebe. Ne moremo se shraniti niti ohraniti. S svojimi dobrimi deli si ne moremo zaslužiti odrešenja, niti s svojimi molitvami, niti s strogimi pokorami. Čeprav se sliši še tako težko, ne moremo rešiti niti nikogar drugega. Niti svojih lastnih otrok, zakonca, vnukov, staršev ali prijateljev ne. Nikogar.
Naše molitve, dobra dela in vera so odgovori na Kristusovo odrešenje, ki nam pripada tukaj in sedaj. Naš način življenja je pot po kateri bodo tudi tisti, ki jih imamo radi, našli zase dar Božjega odrešenja, ki ga nam je Kristus podaril.
Sredi nemira zadnjega tedna pred Božičem, ko nas mnoge stvari zlahka raztresajo in odvrnejo od tega kar ta milostni praznik v resnici pomeni, si vzemimo trenutek in se pridružimo Mariji in sprejmimo v svoja srca in življenje največji od vseh darov – naše nezasluženo odrešenje, Jezusa Kristusa, Gospoda. On nas shranjuje. Vsakega posebej. Nobeno obličje ni nepomembno in nobeno ne izgine.
Evangelist Janez za Jezusa uporabi prispodobo žrtvenega jagnjeta. Z njo želi v nas bralcih prebuditi podobno sočustvovanja. Ovčke so čiste, bele, mehke in ranljive. Zahtevajo nego. Zdi se, da podobno kot njihovi starši, niso sposobne dovolj hitro zaslutiti nevarnosti. Sledijo kamor so vodene, celo v smrt.
V današnjih berilih je veliko nasprotij. Na eni strani je Bog, ki s potopom odplakne velik del človeštva. Bog, ki človeštvo opozarja in svari, da je 50% možnosti, da jim v poslednjih dne ne bo uspelo. Skozi Izaija nam isti Bog pove, da bodo meči spremenjeni v pluge in naj se vsi ljudje usmerijo h Gospodovi gori. Tam ne bo več vojne. Če to še ni dovolj, nam kliče naj bomo pripravljeni, ker bo poslal svojega Sina, da nas reši.
Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.