Tag Archives: dobri pastir

Božje sočutje do vsakega izmed nas

DSCI020716. nedelja med letom, 19.7.2015, Mr 6,30-34

V odlomku iz preroka Jeremija Bog očita slabim pastirjem, da jim njegove ovce niso pomembne. Obljublja, da bo on sam pasel svoje ovce. Psalm nama pove, da se omenjena Božja obljuba v resnici v tvojem in mojem srcu že dogaja. Zato pravi: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” Evangelij pa pokaže Jezusa, ki uresniči Božje hrepenenje do te mere, da sam postane dobri pastir.

Začniva z evangelijem. Podrobnosti so skrivnostne. Jezus na dolgo in široko poučuje, ker smo se mu zasmilili, ker smo kakor ovce brez pastirja. Ganjen je. Do vsakega izmed nas nosi v srcu sočutje. Zato nam hoče razodeti Očeta in nam s tem vrniti resnični smisel in cilj življenja. Zato je sprejel svoje poslanstvo med nami. Odlomek, ki smo ga brali je del pripovedi o poslanstvu apostolov. Začne z opombo, da smo se mu zasmilili in ima sočutje z nami. Konča pa s pomnožitvijo kruha v katero ga žene sočutje. Prav sočutje daje njegovim dejanjem in besedam smisel in vrednost. Tudi vse Božje besede in dela v človeški zgodovini so sad tega sočutja in sočutenja s človekom. Za tvoje in moje srce je izrednega pomena, da zaznava vsaj odmev Božjega sočutja do vseh ljudi.

Jezus je sočuten do nas zato ker ve, da lahko izreče in tudi živi iz naslednje resnice: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Do tebe in mene je sočuten tudi zaradi tega ker ve, da midva iščeva njegov počitek. Ne najdeva ga le, če ga iščeva zunaj Njega. Tudi to Jezus dobro ve.

Iz sočutja do nas povabi učence naj molijo, da Oče pošlje delavcev na svojo žetev. Prosili naj ne bi le za veliko število delavcev, ampak predvsem za takšne delavce, ki jih bo gnalo Jezusovo sočutje do vsakega človeka. Le v moči Jezusovega sočutja midva lahko prepoznava Očetovo ljubezen. Tisti delavci, ki pri tej ogromni žetvi delajo in v srcu nimajo Jezusovega sočutja do človeka, nikomur ne omogočajo počitka za duha in dušo.

Ali misliš, da je mogoče postati odsev Božje ljubezni in sočutja do človeka, če ne moliva? Ni mogoče. Prav zaradi tega naju Jezus skupaj z učenci povabi s seboj na samo, da skupaj z njim moliva in sva v njegovi družbi.

Še ena podrobnost je, ki nama lahko odpre nepričakovana obzorja. Jezus učence povabi naj se umaknejo na samoten kraj, da si malo odpočijejo. Ali misliš, da ga skrbi za telesno zdravje apostolov? Ne. Če vzameva njegov jarem nase in se učiva od njega, si odpočijeva dušo in duha. Odpočijeva si ko sprejmeva njegovo sočutje do sebe in drugih. Vsi smo nemirni, utrujeni in prehitro živimo. Počitek o katerem govori Jezus je Božji počitek, ko je po šestih dneh ustvarjanja, sedmi dan počival. Antični rabini so bili prepričani, da je tudi sedmi dan, dan ustvarjanja. Sedmi dan je namreč Bog ustvaril zatišje, mir, spokojnost in počitek. V tem stanju ni nasprotovanj, ni boja, ni strahu, ni nezaupanja. Le sreča je, mir in skladnost. Življenje v prihodnjem svetu. Večno življenje. Psalm 23 ima v mislih prav ta mir, ko pravi: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi«. Isti namig je v Jezusovih besedah učencem: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Pravi, da bo On naša sreča, mir in počitek. Ta njegova krotkost in ponižnost je luč Božje svetosti, ki se razliva na ves svet in tudi nama omogoča, da lahko ves svet dojameva kot dragoceno, od Boga ljubljeno, celoto.

Apostolom, ki jih pošlje, da Jezus iste pravice, kot jih ima sam: imajo oblast izganjati hudobne duhove in ozdravljati vsakovrstne bolezni. V svojem lastnem imenu ne more nihče oznanjati resnice o življenju, niti ne more dati počitka sočlovekovemu srcu. Resnica in počitek, ki ga resnica prinaša, sta od Boga. Izražata Božje sočutje, ki v Jezusu končno doseže naša človeška srca. Če učenec tega drugim jasno ne pokaže, ni poklican in poslan, ampak dela za svojo lastno slavo in ne bo mogel nikogar ozdraviti in nikogar nasititi. O tem bova spregovorila prihodnjo nedeljo. Bog te živi.

p. Vili Lovše

Spoznam, če imam rad

good-shepherd-24. velikonočna nedelja, 26.4.2015, Jn 10, 11-18

Cerkev naju vabi, da še naprej premišljujeva o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imela življenje in ga imela v izobilju. On nama omogoča, da sva deležna njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot sva midva danes sposobna doumeti in sprejeti.

Jezus se nama predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje zate in zame. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga oče ljubi. S tem, ko da življenje zate in zame Jezus, poveže dinamiko spoznavanja in ljubezni.

Očetova ljubezen se kaže v Jezusu zato, ker Jezus dovoli, da se ta ljubezen, ki je polnost v njem, širi in osvaja vse do te mere, da lahko vsi živimo iz njegove in Očetove ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen.

Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.

Jezus nam z Božjega vidika razodeva, kakšna je narava ljubezni in hkrati tudi s človeškega vidika razodeva globino in težo te ljubezni. Evangelist jasno pove, da je dal Jezus življenje za nas. Če midva te njegove podaritve ne zaznavava, iz nje tudi ne bova mogla živeti, ampak bova vse skupaj dojemala in živela egoistično. To pomeni, da bova razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. K sreči naju skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda.

Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da tebi, meni in vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi tebi in meni omogoča, da imava življenje v izobilju. Tudi midva lahko povečava dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podariva svoje življenje drugim.

Današnje bogoslužje ne poudarja, da sva midva kot Gospodova učenca odgovorna za to, kako sodelujeva z njim. Poudarja pa Božje delo v Jezusu. Prav preko Jezusa nam Bog prihaja naproti in tudi tebe in mene, draga bralka ali dragi bralec, vključuje v svoje delo. Pusti, da se ga dotakneva. Življenje ne raste samo od sebe. Le če dar življenja sprejemava, ga imava v vse večjem izobilju. Želim ti, da rasteš v zaupljivem odnosu, ki je temelj tvojega in mojega veselja. Tega veselja nama nihče ne more ukrasti (prim. Jn 16,24). Zato najino srce lahko v miru poje: »Hvalite Gospoda, ker je dober: vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1).

p. Vili Lovše