Arhiv oznak: dobrine

Usmiljenje je življenje

26. nedelja med letom

rich-dead-manJezus nama pravi: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.«

Najprej nama želi povedati, da se bo položaj obrnil. Na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, na drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem, bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo.

Jezus kaže na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne poveličuje uboštva in ne obsoja bogastva. Poudarja pa solidarnost. Če sva v življenju solidarna, nama je obenem zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo Božji pogled in sočutje do vsakega človeka. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili.

V igri je življenje. Če ljubiva, ga imava, če ne, ga izgubljava. Z ljubeznijo pridobivava svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam, življenje pridobivam, če pa ne, ga izgubljam. To merilo velja za vse, tudi za bogataše.

Jezus nama kaže Božjo misel o človeku zato, da bi midva življenje usmerila v pravo smer. Ne želi naju zastraševati, saj govori umirjeno in po domače. Razkriva nama skrivnost življenja. Pokaže nama, kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. On naju prepriča, da se zaradi sožitja in domačnosti z Bogom tudi drug do drugega obnašava kot brat ali sestra.

S priliko nama Jezus kaže, kako lahko tudi midva prav živiva. Bogataš je brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga sebe pomešava s tem, kar uporabljava, in na koncu postaneva sužnja stvarem. Nimava več imena in istovetnosti. Če hočeva imeti življenje zgolj iz bogastva, to pomeni, da sva pozabila Boga in prezrla sočloveka, ki za naju ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

Prizor je podoben gostiji zadnje večerje, kjer je Janez tako blizu Jezusa, da mu lahko položi svojo glavo na prsi. Odlomek s podobo pove, da so zadnji prvi.

Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda, zato ni nikdar videl ničesar resničnega. To je pot, ki jo morava tudi sama prehoditi, preden spoznava in priznava resnico življenja. S tem ko prilika omenja, kaj se je bogatašu dogajalo v peklu, tudi naju spodbuja, da bi že danes dvignila pogled in spregledala resnico ter življenje vzela resno – kot dar, ki se veča, če ga deliva z drugimi, in izginja, če ga hočeva zadržati zase.

Ni dovolj, da svoje dobrine razdeliva, do reveža morava biti tudi pozorna in skrbna. Zaradi skrbi namreč najina razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če deliva dobrine iz skrbi za človeka, je najina skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrok, ne le za naju. On je postal najin bližnji, ki ga doseževa v svojih bližnjih.

p. Vili Lovše

Oskrbniki dobrin Božjega usmiljenja

25. nedelja med letom

dsci0005Evangelij zveni čudno. Gospodar hvali svojega krivičnega oskrbnika. Zdi se, kot da bi nas Jezus vabil k nepoštenosti in krivičnosti? Če dobro pogledava, pa vidiva, da to ni res. Jezus to priliko pripoveduje svojim učencem in jih večkrat primerja z oskrbniki. Njegov cilj je drugačen. Na kaj kaže? V priliki pravi, da je gospodar pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal. Jezus hvali oskrbnikovo preudarnost in zvitost. Zagotovo ni bil bedak, če je bil sposoben takega ravnanja. Bil je pohlepen in poželjiv in je zaradi tega izgubil službo. Če to priliko primerjava s priliko o bogatašu, lahko hitro zaznava razliko med oskrbnikom in bogatašem. Oskrbnik je preudaren, bogataš je nespameten. Prvi se organizira v duhu svojih interesov, drugi sanjari. A za oba velja odločilno vprašanje: kaj storiti? Medtem ko nespametni fantazira, preudarni ureja. Njuno delovanje se presoja glede na prihodnost: drugi premišljuje, kaj naj stori in ostane zaprt sam vase, prvi pa ve, kaj mora storiti in se odpre drugim. Glavni poudarek te prilike je, da oskrbnik natanko ve, kaj mora storiti, da si zagotovi prihodnost.

S priliko Jezus ponazori, da moramo v odnosu do svojega življenja vedeti, kaj storiti. Glavna tema prilike je, kako uporabljati dobrine tega sveta za dosego polnosti življenja. Gospodar iz prilike je Bog, ki svoje dobrine zaupa nam, ki smo njihovi oskrbniki. Ob svojem času nas bo vprašal, kako smo s temi dobrinami ravnali, in od nas zahteval račun. Ne smeva prezreti, da nihče od nas ni absolutni lastnik dobrin, saj jih imamo le začasno v uporabi. Prva posledica tega dejstva je, da lahko dobrine posedujeva na tak način, da dobrine ne posedujejo naju, da nisva njihova sužnja. Pohlepnež in lakomnež, ki svoje življenje posveti dobrinam, s tem med seboj in svojo srečo koplje nepremostljiv jarek. Če hočeva biti srečna, morava preudarno obrniti na glavo sprijeno razmerje, ki sva ga vzpostavila v odnosu do dobrin. Namesto da svoje življenje posvetiva dobrinam, raje dobrine posvetiva življenju. To pa se zgodi, ko dobrine, ki nama jih je Bog dal, deliva z drugimi, z vsemi. Midva bova zvito ravnala takrat, ko bova gospodarja z zvijačo pripravila, da naju pohvali, ker bova bratom in sestram odpustila dolgove. Dobro se namreč zavedava, da gospodarja neposredno ne bova mogla pomiriti, saj je najin primanjkljaj nerazrešljiv.

Priliko lahko razumeva tudi kot ponazoritev zahteve iz očenaša: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Jezus razlaga in loči med »mojim« in »drugih«, med »veliko« in »malo«. Pravi, da naj bi kupili to, kar je naše, s tistim, kar ni naše. Pravi, da naj bi dosegli veliko z malo. Vse, kar na tem svetu uporabljamo, ni naše in nam ne pripada. Pa ne samo to. To, kar uporabljamo, v primerjavi s tem, kar resnično iščemo, zares niti ni pomembno. Zato se šteje, da je malo.

In vendar za dosego tega, kar je najino, nimava druge možnosti, kot da uporabiva stvari, ki niso najine. Pogoj je, da stvari uporabljamo tako, da nas ne zasužnjijo in upravljajo. Pogoj je, da jih delimo z vsemi in jih uživamo skupaj z drugimi. In kaj je našega? Ciril Aleksandrijski pravi, da je zares naša »sveta in čudovita lepota, ki jo Bog oblikuje v srcih ljudi, ko nas dela sebi podobne, v skladu s tem, kar smo bili od začetka«. To je tisti »mnogo«, ki nas določa in nas dela to, kar smo v resnici. V resnici pa smo sinovi in hčere Najvišjega. Naša je podobnost z Gospodom Jezusom, ki jo spet vzpostavlja: kakor Bog imamo tudi mi vseobsegajoče srce in notranjost ustvarjeno za večno ljubezen.

p. Vili Lovše

Kdo je bogat v usmiljenju?

IMG_20160712_100429[1]18. nedelja med letom

Kaj je skriti namen mnogih naših vprašanj? Jezusov odgovor človeku, ki ga je prosil, naj svojo avtoriteto uporabi, da bi pri njegovem bratu dosegel pravico glede dediščine, nama kaže tudi najin skriti namen: Kako lahko dosežem pravico? Preveč očitno je, da se brez pravičnosti ne da živeti. Katera pravica pa zagotavlja, da lahko človek tudi dobro živi?

Ko Jezus odgovarja, ne razmišlja v duhu tega sveta, ampak prihodnjega. A ta prihodnji svet doseževa le preko tega sveta, kakor pojasni drugo berilo iz pisma Kološanom. Midva iščeva dobrine tega sveta zato, da bi dobro živela. Jezus pa naju spominja, da dobro življenje ni odvisno od dobrin tega sveta. Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa uniči ali umre? To nama pove že zdrava pamet, ki je nujna za življenje, ne more pa nama zagotoviti tiste polnosti življenja, po kateri hrepeni tvoje in moje srce. V omenjenem stavku tudi ni sodbe o dobrinah tega sveta. Odločujoča okoliščina je drugje. Ni nama treba izbirati med evangeljskim uboštvom in bogastvom. Izbirati morava med pohlepom ali skopuštvom, med solidarnostjo ali velikodušnostjo. Zato pravi Jezus: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Na koncu pa doda: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Jezus s tem želi pomagati, da si tudi ti in jaz postaviva pravo vprašanje: Kako biti bogat pred Bogom? Ali sva se midva o tem že kdaj vprašala? Kako naj postaneva bogata pred Bogom, ne pred ljudmi? To vprašanje skriva v sebi še eno veliko in bolj skrivnostno: Kdo je bogat? Tisti, ki poseduje ogromno stvari, posvetnega vpliva in prazne slave?

Če hočeva razumeti prebrani evangeljski odlomek v vsej njegovi globini, ga morava prebrati vse do 32. vrstice. Jezus se razodeva na dveh ravneh: najprej odgovarja množici, nato pa učencem. Ko odgovori množici, pove, da je pravičnost tega sveta, ki je všeč Bogu, tista, ki je solidarna s človeštvom. Na vprašanje, kako postati bogat pred Bogom, pa Sveto pismo enoznačno odgovori: tako da damo ubogemu.

Solidarnost s sočlovekom, ki je v potrebi, naredi življenje vredno, da ga živimo. Kdo je torej bogat? Bogat je tisti, ki je podoben Jezusu, ki se »čeprav je bil namreč v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6–7). Za Jezusovim opozorilom se torej skriva prav to razodetje.

Učencem pa Jezus še naprej razlaga, da ni na prvem mestu mučenje in gonja za dobrinami tega sveta. »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Jezus jim s tem pokaže, na čem temelji in je mogoče zaupanje v življenje. Ali nama lahko dobrine tega sveta dajejo zaupanje v življenje? Zagotovo ne. Zaupanje v življenje črpava iz zaveze z Bogom. Ta nama omogoča dobro življenje, po katerem hrepeni tvoje in moje srce. Včasih ga napačno iščeva samo v dobrinah tega sveta. Če je Jezus prej poudarjal, da so dobrine zato, da si jih med seboj delimo, sedaj poudarja, da je resnična dobrina, ki nama omogoča, da dobrine tega sveta deliva in se veseliva življenja, ta, da sprejmeva božje hrepenenje, da bi nama bil blizu. To je pokazal v Jezusu Kristusu. Iskati najprej božje kraljestvo torej zate in zame pomeni, da hočeva najprej božjo družbo in želiva živeti v njegovi navzočnosti. To je pravica, ki zagotavlja dobro življenje.

p. Vili Lovše