Arhiv oznak: domačnost

Skrivnost ponižnosti in usmiljenja

22. nedelja med letom

IMG_20160806_145937[1]»Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrom
e, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja?

Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna.

Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega usmiljenja, ne zaradi naših zaslug. Če midva še vedno trmasto vztrajava in delava razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujeva s posebnimi častmi, s tem kaževa, da še vedno nisva spoznala in okusila zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo ponudbo celo zavrneva. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen.

Zato naju današnje bogoslužje ne vabi, naj prosiva, da bi se naučila ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi naju, naj prosiva, da bi se naučila tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nama je dana v Jezusu, da bova zaničevala vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da naju bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nama bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike.

p. Vili Lovše

Moliti ali usmiljeno ukrepati?

16. nedelja med letom

he-qi-marta-e-mariaDanes sva povabljena k razmisleku na čem mora temeljiti najino delovanje, da je resnično dobro. Vsi cerkveni očetje se strinjajo, da med Marto in Marijo ni nasprotja. Kako pa midva razumeva Jezusove besede Marti? Ali ne zvenijo kot očitek? Nekateri očetje pravijo, da ni očitek Marti, ampak pohvala Mariji. Jezus te besede izreče zato, da bi pomagal Martinemu srcu. Marta se je pustila zasuti mnogim stvarem, ki bi jih bilo potrebno postoriti za dostojen sprejem častnega gosta, a potrebno je le eno. Morda Jezusovo misel lahko izraziva takole: Draga Marta, ti, ki strežeš meni in mojim prijateljem, ne pusti svojega srca v stvareh, s katerimi mi strežeš, ampak bodi v srcu ves čas tesno združena z menoj. Ti, ki daješ jesti meni in mojim prijateljem, ne pozabi, da resnično hrano prejemaš od mene. Spomni se, kako je Samarijanka ob vodnjaku odkrila, da mora ona mene prositi, naj ji dam žive vode. Ti, ki sedaj meni in mojim prijateljem tako skrbno strežeš, ne pozabi, da boš v Božjem kraljestvu sedela za mizo z Bogom, jaz pa ti bom stregel.
Verjetno se strinjaš z menoj, draga bralka, ali dragi bralec, da ima gostoljubnost dva vidika: skrbno strežbo in domačnost ali zaupnost z gostom. Od obeh je boljši del zagotovo domačnost z gostom. Cilj skrbne strežbe in moč za skrbnost je zagotovo domač in zaupen odnos z gostom. Skrbna strežba to domačnost le na konkreten način izrazi in pokaže. Vse je usmerjeno v domačnost.

Midva pa se na tej točki lahko vprašava: Ali sem lahko deležen domačnosti in zaupnosti, ne da bi prej pokazal konkretno skrb? Ali ne bi bilo zahtevanje domačnosti brez izkazovanja skrbi zgolj domišljavost, egoizem in iskanje privilegija? Ali imam res tako goreče in iskreno srce, da bi bilo sposobno domačnosti z Bogom, ne da bi popustilo moji lenobi, abstraktnosti ali sanjarijam?

Marta in Marija sta kot sestri simbol vse Cerkve, v kateri so različni darovi in karizme. Marija je Marti lahko hvaležna, da sme sedeti ob Gospodovih nogah, saj Marta skrbi, da mu je kot gostu dostojno in spoštljivo postreženo. Marta je lahko Mariji hvaležna, da Jezus kot gost ni sam, medtem ko ona pripravlja stvari, s katerimi mu bo postregla.

Čeprav so cerkvene službe različne, pa v vseh okoliščinah, vedno in za vse velja, da je le eno potrebno. V pripovedi iz Apostolskih del so se apostoli odločili, da se bodo posvetili službi besede in ostalim prepustili strežbo pri mizi. S tem seveda niso rekli, da bodo rajši opravljali vlogo Marije kakor Marte. Če tako razumeva, potem se grdo motiva. Mučenec Štefan je dobro pokazal in izpričal, kaj je edino potrebno: v srcu je gledal Gospoda. To je edino potrebno. Gledati Jezusa ni ena izmed mnogih služb ali opravil. Je drugačne narave. Če imava edino potrebno, potem je vsako najino opravilo in služba plodno in obrodi sadove. Plodno pomeni, da v srcu drugega obrodi domačnost in zaupnost z Bogom. Sad dobrega delovanja torej ni samo krepost, ampak gledanje Gospoda. Dobro delovanje odpre oči srca, da drugi spoznajo Gospoda. Odpre nas v zaupno povezanost z Bogom, ki resnično okrepča najini srci. Ko je najino srce okrepljeno in zaupa, tedaj v službi soljudem, bratom in sestram, kažemo, kako dober je Gospod in kako nekaj res dragocenega je, če v srcu zaupamo njemu, ga poznamo, smo z njim domači in računamo nanj. V resnici je smisel same skrbnosti pri služenju prav v tem, da drugim ljudem omogočiva, da zahrepenijo po intimnem in zaupnem odnosu z Bogom v Jezusu Kristusu. To je edini pravi cilj in razlog najine službe in delovanja.

p. Vili Lovše