Arhiv oznak: duh

Le če slaviva Božje usmiljenje, naju vsak razume v svojem jeziku

DSC_6830cBinkošti, 15. maja 2016, Jn 14,15-16.23-26

»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.«

Kaj te besede v resnici pomenijo? Sveti Duh nama omogoča prepoznati Jezusa kot Božjega Sina. V njegovi moči srce prepozna skrivnost njegove osebe. Hkrati odkrijeva, kako velika je Božja ljubezen do vsakega izmed nas. Duh nama omogoča, da živiva znotraj Božje ljubezni. Ne želiva si več drugačnega življenja, kot tistega, ki izvira iz Božje ljubezni. V tem je glavni dar binkošti.

Binkoštni praznik je torej točno nasprotje babilonskega stolpa iz 1 Mz 11. Mi se ne zavedamo in nočemo priznati, da naše sanje v sebi nosijo strašen propad, če niso v skladu z načrtom Božje ljubezni do ljudi. Če ignoriramo načrt Božje zaveze za ljudi, potem drug drugemu povzročamo zmedo in zatiranje. To je cena prazne slave tega sveta. Naše sanje o slavi in veličini niso napačne in pokvarjene. Vsak človek in tudi ti in jaz morava hrepeneti po slavi in veličini. A strašno ceno moramo plačati, če ta slava in veličina ne vodita v smeri Božje zaveze z ljudmi.

Bog naju svari: zlo nikdar ne poraja vzajemnega razumevanja. Če zavračava Boga, ne moreva, da ne bi zatirala človeka. Zgolj če sva zvesta zavezi z Bogom, se lahko povzdigneva do nebes, kajti takrat upoštevava hrepenenja vsakega človeka po Božji slavi. Le če upoštevaš Boga, nikogar ne zatiraš zato, da bi bil sam velik. Gospodov nasvet, ki ostane na veke, je oseba Jezusa Kristusa. Edino on je pokazal, kako Bog ljubi vsakega človeka in uspel držati skupaj – povezano – človeško družino.

Toda vse kar je Božjega, ima tudi svoj »toda«. Zato nadaljujva. Toda Božji načrt ne spregovori človeškemu srcu pod kakršnimi koli pogoji. Če ti in jaz tega nočeva, če nočeva in ne želiva biti preroka, kako nama bo Bog lahko dal svojega Duha? Res je, da Bog daje svojega Duha in za to ni potrebna noben zasluga s človeške strani. On ne postavlja pogojev. A dá ga lahko le, če ga človek želi sprejeti. Ali znamo danes še jemati resno obljubo, ki jo je Bog dal? Velja tudi zate in zame. Ali jo slišiva?

Biti prerok namreč pomeni razglašati slavo Božjega imena. Apostolska dela pravijo, da je vsak slišal oznanjati velika Božja dela v svojem jeziku. Le ko ti ali jaz oznanjava velika Božja dela, naju drugi slišijo v svojem jeziku. In katero je največje delo Božje ljubezni, če ne učlovečenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki nas poveže in vsakemu razodene Božje obličje?

Duh, ki vse združuje, pozna vse govorice, kajti vse odpira slavi in resničnosti Božje ljubezni. In dokler ti in jaz, ali pa kateri koli človek, nisva odprta za Božjo slavo, ne bova sposobna prepoznati govorice svojega bližnjega. Zato prosiva za duha preroštva in si želiva, da bi bil izlit na vse in na vso zemljo. V Jezusovem Duhu preroštva bova pred Jezusovo besedo, pred evharistijo, pri vsakdanjih opravilih, pred našimi bližnjimi in pred vsemi dogodki zgodovine vedno znova vzklikala: »Bog, naš Oče, varuj v nas dar, ki si ga dal, da bo moč Svetega Duha v nas vedno delovala.« S tem v resnici prosiva: »Gospod, naj vedno učinkovito in z močjo prevlada tvoj večni načrt, ki je ta, da spoznamo tvojega Sina, ki nam kaže tvojo ljubezen do nas in da v moči tvojega Duha živimo znotraj te tvoje ljubezni, ki nas usposablja, da govorimo isto govorico in se med seboj razumemo, sprejemamo in soustvarjamo.«

Jezus me usposablja za življenje v usmiljenju

3.ADVENTNA NEDELJA, 13.12.2015, Lk 3,10-18

12299107_492534937593418_3036890260483484169_nBogoslužje tretje adventne nedelje nas vabi k veselju in delovanju v skladu z Božjo voljo. Zato lahko skupaj z vsemi, ki molijo pri maši, tudi midva prosiva: »O Bog, vir življenja in veselja, prenovi nas z močjo svojega Duha, da bomo tekli po poti tvojih zapovedi in vsem prinašali veselo novico o Odrešeniku.«

Če se postaviva pred Boga, začutiva v duši željo po kesanju in očiščenju. Takoj se nama v srcu porodi vprašanje: »Kaj naj storiva?« To vprašanje v sebi skriva še globlje in nujnejše vprašanje: »S čigavo močjo? Na podlagi česa naj karkoli storiva?« Bogoslužje nama odgovarja: na podlagi in v moči veselja. Veselja zaradi zavedanja, da je Gospod z nami, da nam je Bog odpustil in nas sprejema.

Bog naju prenavlja s svojo ljubeznijo. Midva nisva le predmeta, ki ju Bog ljubi, midva sva osebi, ki na to ljubezen lahko odgovoriva in o njej pričujeva vsem. Vse lahko pritegneva v njeno moč in ustvarjanje. Prenavlja nas z močjo svojega Duha. Ljubezen, ki nas doseže, je Gospodov Duh, ki iz tebe in mene naredi eno z Gospodom, ki ga ljubiva in iščeva. Njegov Duh nama daje solidarnost z brati in sestrami. On nas spreminja v novo stvar. Razlog veselja je prav izkušnja srečanja z njim. Odkritje, da je Bog z nami in vir našega življenja, da lahko med seboj delimo njegovega Duha, je vir neskončnega veselja. Po poti Gospodovih zapovedi lahko tečemo zaradi veselja, ki nama daje krila. Pavel vso to moč Božjega veselja, ki je v nas in nam omogoča živeti iz zapovedi, izrazi kot spodbudo: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbíte, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki preséga vsak um, bo varoval vaša sŕca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«

Polnost, krotkost, pridobljena notranja svoboda in dobrotljivost, ki nama jih omogoča Božja navzočnost, nimajo korenin v našem počutju ali zgodovinskih okoliščinah. Odvisne so od ljubeče poslušnosti Očetu. Iz tega izvira mir, ki ga nobena notranja in zunanja stvar ne more vzeti ali uničiti.

Ko Janez Krstnik odgovarja na vprašanje »Kaj moramo storiti«, ima pred očmi tvoje in moje skorajšnje spreobrnjenje. Zato pravi, naj bova pravična in solidarna do vseh. On krščuje z vodo. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje v Svetem Duhu in ognju. Jezus omogoči, da lahko delujeva iz pravičnosti. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nama to omogoča. On naju usposobi, da sva Božja sin ali hči. Ne gre za to, da delava dobro, ampak da iz ljubezni do Jezusa delava dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljava midva, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagava in nikogar ne ovirava, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Obstaja dobra gorečnost, ki naju oddaljuje od slabih navad in približuje Bogu in večnemu življenju. To gorečnost naj bi vsak kristjan gojil z vso ljubeznijo. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini, nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki jih je Bog dal meni in jih lahko z drugimi razdelim. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje.

p. Vili Lovše

Duh in življenje

5. nedelja med letom – leto B, 8.2.2015, Mr 1,29-39

Duh in življenjeCerkev nama oznanja: »Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,63–68). Z Markovim evangelijem nama pripoveduje o Jezusu, ki ozdravlja in izganja hudobne duhove. Žene ga želja, da bi s svojim oznanilom dosegel vse in vsakega človeka, tudi tebe in mene.

Ko je Jezus doživljal, da ga mnogi celo po veličastnem čudežu pomnožitve kruha in razodetju evharistije še zavračajo, je povedal, da so njegove besede duh in življenje. Tudi najbližji učenci so bili zmedeni in neodločni. Ko jih Jezus vpraša, ali hočejo tudi oni oditi, mu odvrnejo: »Besede večnega življenja imaš … mi smo verovali in spoznali.« Učenci priznajo svojemu učitelju oblast, da daje večno življenje. To pa postavi današnji odlomek v novo luč.

Naj te opozorim na tri podrobnosti. Najprej na naravo čudežev. Za Jezusovim delovanjem je skrivnost, ki jo je treba dojeti. Čudeži ozdravljenja in izganjanja hudobnih duhov ne poudarjajo Jezusove vsemogočnosti in Božje oblasti, ampak razodevajo, kako je Bog Oče v Jezusu dobrotljivo naklonjen in blizu vsakemu človeku.

Čudeži so dokaz neskončne Božje ljubezni do nas, ki jo izkazuje po Sinu. Njegova ljubezen je vir Božjega in našega veselja. Potrebo in krik po razodetju Božje ljubezni še poveča današnja drama sveta: beda, pomanjkanje, zmešnjava, zatiranje, tesnoba in nasilje. Bolezni in navzočnost množice hudobnih duhov, o katerih govori evangelij, so črno ozadje, na katero zasveti Jezusova luč. On nas doseže in odznotraj ozdravi. Znova nas postavi v svetlobo, ki jo poraja veselje vzajemne ljubezni.

Jezus je Božja skrivnost v odnosu do nas. Skrivnostni glas ob Jezusovem krstu pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, v tebi sem se razveselil« (Mr 1,11). Na gori spremenjenja to spet potrdi: »Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!« (Mr 9,7) Jezus sam, ko na vrtu Getsemani trpi veliko stisko, ponovi: »Aba, Oče, ne to, kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36).

Druga podrobnost, na katero bodi pozoren, je Jezusova skrb, da bi vse dosegel. Živi v nenehni napetosti, da bi se njegovo oznanilo razširilo. Žene ga želja, da bi bila njegova skrivnost razkrita in bi tako vsem postalo očitno, kako velika je Božja ljubezen do vseh nas v ljubljenem sinu Jezusu. Ta želja se bo v polnosti uresničila in razodela prav na križu.

Jezus tudi naju, ki pripoved poslušava, vabi, da se premakneva in v njej prepoznava sebe. Tako se bo njegova skrivnost lahko dotaknila najinih src. Okusila bova vso neskončno Očetovo ljubezen do Sina, ki je dosegla tudi naju. Ker hoče Jezus doseči, da bi vsi sprejeli skrivnost Očetove božje ljubezni, je poslanstvo Cerkve še danes nujno potrebno.

Tretja pomembna podrobnost v evangeliju je Jezusovo iskanje samote za osebno molitev. Evangelist Marko trikrat omenja, da je Jezus molil: v Kafarnaumu (Mr 1,35), po pomnožitvi kruha (Mr 6,47) in na vrtu Getsemani (Mr 14), kjer poznamo tudi vsebino njegove molitve. Jezus moli, da bi dosegel vse ljudi in da bi vsi spoznali njegovo skrivnost. Njegova molitev je najprej izraz Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, in izraz našega hrepenenja, da bi bili v Božji družbi. Če ne bi vsaj malo zaznavala Božjega hrepenenja po nas, tudi midva verjetno ne bi mogla moliti. V Sinu bi težko prepoznala Božjega poslanca. Njegovi ljubezni ne bi mogla dovoliti, da naju v celoti prenovi. Zato je najina molitev vedno posledica Božje skrbi in želje, da bi bil v sožitju z nama in bi nama končno lahko razodel celotno skrivnost svoje ljubezni.

p. Vili Lovše