Pod meditacijo razumemo vajo, ki nas vodi v vedno nov, avtentičen, pristen, živi odnos do Boga, do človeka samega in do narave. Tako bi na splošno lahko meditacijo opredelili kot človekovo prizadevanje, da bi v sebi vedno bolj razvijal to, kar je v njem najbolj notranje in plemenito: hrepenenje, iskanje in najdenje Božjega obličja povsod in v vsem.

Meditacija zmanjšuje in usklajuje napetost med zunanjim in notranjim svetom, nas vodi s površine v središče, potem pa iz le-tega v uravnovešeno in usklajeno delovanje v svetu. Nikakor ne sme voditi v beg od sveta, temveč v globlje razumevanje in sprejemanje le-tega. Ne gre zato, da bi odstranili nasprotja in živeli v skrajnostih, temveč nas uči, kako naj jih živimo v zdravi napetosti, kako npr. sredi mnogih stvari živeti eno z Bogom, poenoteno in povezano, kar daje smisel tudi vsem drugim stvarem in jih postavlja na pravo mesto ali pa jih izloči, če so ovira.

Človekovo življenje je podobno tržnici, kjer so na izbiro različne reči. To človeka obremenjuje, utruja, ga muči, vznemirja in zato izgublja pogled na Bistvo in Eno, ki je edino potrebno, če hoče živeti resnično izpolnjeno življenje. Spomnimo se npr. na Jezusovo srečanje z Marto in Marijo (prim. Lk 10,38-42).

Meditacija je vaja premišljevanja o smislu vsega življenja. Meditacija nas torej ne oddaljuje od konkretnega, vsakdanjega življenja, temveč ga vodi v njegovo globino, v bistvo, v središče, kjer zajema živo in pristno vodo, ki odžeja (prim. Jn 4). Meditacija nas ne razdvaja, temveč usklajuje, povezuje vse naše telesne, duševne in duhovne sposobnosti in nas v molku usposablja za poslušanje in delovanje Božje besede ter za odgovarjanje na pobude in vodstvo njegovega Duha.

Prava meditacija tako zaposli vsega človeka, vse njegove plasti. Poteka prek zunanjih čutov, telesnih drž ter zavedanja občutkov in dihanja. Nato zajame duševno plast: spomin, razum in voljo. Za tem prodre v človekov najgloblji duhovni svet, kjer srce čuti, okuša, gleda in sliši ter se dotika duhovne, Božje resničnosti, kjer se človekov duh poživlja pod navdihi Svetega Duha, kjer »žubori voda, tekoča v večno življenje« (Jn 4,14). Takšna molitev začne človeka spreminjati v njegovi notranjosti, tako da navzven iz svoje globine izžareva veselje, izžareva mir in širi okrog sebe prijeten Božji vonj.

Iz knjige: Ivan Platovnjak in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.