“Ko nisi več nič, se zaveš, kaj si naredil iz sebe,” pravi jezuit p. Vili Lovše

Jezuit p. Vili Lovše se veliko ukvarja z moško duhovnostjo. Pravi, da moški včasih potrebujemo vse življenje, da se nam kaj posveti. Ena temeljnih zavor pri rasti osebnosti je zaverovanost vase. “Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli,” pravi p. Vili.

Stereotipna slika v nedeljo dopoldan pred cerkvenimi vrati: nekaj moških v pogovoru ali ob cigareti. Pripeljali so žene ali mame, v cerkev pa ne gredo. Zakaj?
Ni recepta. Moški smo se po industrijski revoluciji, tudi že prej, distancirali od Cerkve. Če hodiš v cerkev, je sramota, pri nas pa sploh. Tudi v Evropi. Mislim, da je ta pojav tudi sad tega, da se je šla Cerkev oblast.

To se ljudem upira, moškim pa sploh. Pristali smo pri tem, da je duhovnost bolj ženska. One intuitivno zaupajo Bogu, vedo, da je, ne glede na to, ali smo duhovniki privlačni. Adam ni slišal notranjih vzgibov, Eva jih pa je. Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni, ko delamo spomenike, članke, otroke …

Z industrijsko revolucijo je moški izostal iz vere in vzgoje otrok. Vzgojo in vero  je prevzela mati. Po dveh velikih morijah svetovnih vojn je bilo pobitih ogromno moških, zato so matere prevzele tudi moške vloge. Posledice nosimo še danes.

Tudi Bog je bil večkrat zlorabljen za gospodovanje in ustrahovanje, kar je hujše od tega, da se ateizem naredi za absolutnega vladarja.

Katera zloraba je bila po vašem najhujša?
Vero smo pripeljali tako daleč, da smo ljudi držali v šahu. Če so mladi ob koncu tedna plesali, v nedeljo niso smeli k obhajilu. Škof je pa živel v vili, poleg župana. Cerkev je postala državna religija, bili smo podaljšek gumijevke. To je popolnoma skregano z evangelijem.

Vera je, da Jezusa dejansko doživiš kot osebnega sogovornika in Odrešenika. Religija pa je spoštovanje pravil, da boš dobil ta ali oni položaj. Če zelo grobo poenostavim: komunizem je to le malo obrnil, Boga “vrgel dol”, preostalo je bilo enako. To je zloraba. Nisi več samostojen, ne odločaš se več sam, kaj boš naredil z življenjem, ki je dar.

Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli. Vse, kar moški primemo, zlorabimo v to smer. Tako ateizem, vero, kot na primer da se šef v tovarni gre Boga … Ko se greš nekaj, kar nisi, izgubljaš človeškost in bistvo.

Kakšen je torej dober šef?
Kdo je šef? Nekdo, ki spodbuja druge, da skupaj naredijo nekaj dobrega. Če  šef gleda le na svoj dobiček, je najprej uničil sebe kot človeka. Robotiziral se je, izklopil je življenje. Tega se

Ker ti je oče posredoval besede in te naučil. Nisi izgubljen revež, ki se bori za goli obstanek, potopi vse okrog njega in še sam utone. Če za cilj postavim fizično bivanje, sem nesrečnik, ki se spravlja v nesrečo. Svoje kože ne bom rešil, tudi če si prizadevam za to, da bi jo.

Vera je bila torej prisila, oče moškim vere ni prenesel, župnika so se naveličali. Češ, kaj nam bo govoril ta v krilu, ki nima otrok, ne ve, kaj je življenje, malo mašuje in nič ne dela.

O moških, ki pobegnejo ob prvi nevihti

Kako torej ustrezno pristopiti?
Problem je globlji od cigarete pred cerkvenim pragom med mašo. Gre le za odraz tega, da se vera moškim zdi brezzvezna. Mi smo preveč kratkovidni, da bi rešili problem.

Saj Bog dela. Odločitev vsakega posameznika pa je, ali bo Bog njegov sogovornik ali ne. Ni bistvo v tem, da bi vsi moški hodili maši. Nikoli niso, nikoli ne bodo in ni treba. Čeprav si človek želi, da bi vsi vedeli, kakšno svobodo in dostojanstvo nam je dal Kristus.

To gre vselej na osebno raven, prek odnosov. Neumna je želja, da bi bila Cerkev družbena velesila in bi silila ljudi. Bog nagovori na primer po drugem ali po preizkušnjah, da resno računa nate. Ozdravi te obupnega strahu zase, nasilja, posesivnosti, sebičnosti … Moški potrebujemo včasih vse življenje, da se nam to posveti.

Kakšen račun tedaj izstavi življenje?
Ko sebe sprazniš do onemoglosti, ko postaneš že na pol žival, robot. Ko te zaduši lastno zlo. Življenje vidiš v ruševinah. Toliko in toliko ljudi si onesrečil, žene nimaš več, otroci te ne marajo. Koliko sodelavcev si pohodil, da si prilezel na vrh?

Alkohol, samomorilske misli, sebe ne moreš več pogledati v ogledalo. Lastna norost te zadene v glavo. Naredil si jo sam s svojo sebičnostjo, teroriziranjem, napihovanjem. Ker nas niso naučili, da če svoje življenje razdeliš, ga ne moreš izgubiti.

A to, da je življenje težko, ni nič posebnega. Danes mladi fantje ob prvi težavi znorijo. Mama gre na fakulteto s sinom, da ga bo vpisala. Kakšen moški bo tak fant postal?

Kako izstopiti iz vloge žrtve, v katero se kristjani pogosto postavimo sami?
Gre za skušnjavo. Če sem žrtev, pomeni, da se vseskozi borim proti nekomu, da zamerim. Tisti, ki ga imam za sovražnika, je moj edini gospodar.

Tudi Bog ne more priti zraven. Človek je ujetnik svoje zamere. Sedanjosti nima, ker je poudarjena le preteklost. Dokler zameri in sovraži, svojega življenja ne more graditi. Vseskozi se bori proti s tem, kakšen naj bi bil drug človek, a ni. To sta vrtenje okrog sebe in notranja slepota.

V tem položaju tudi sebe ne sprejema – postaja  potuhnjen, krivičen, zoprn.  Svoje lastne težave sovraži v drugem. Zla pri sebi ne vidi, tolče po drugem. Vsakemu moškemu v taki situaciji Bog želi odpreti oči, po posledicah, trpljenju, ki ga njegova drža povzroča. Vabi ga v novo veselje in hvaležnost. Čaka, da odkrije svoj dar in iz njega kaj lepega ustvari za druge.

Vir.: https://si.aleteia.org/2018/04/06/kaj-se-zgodi-ko-moskega-v-glavo-zadene-lastna-norost/