Bog nas lahko iz grdega račka spremeni v laboda

“Ponudba Boga je na mizi, a jo moram sam sprejeti. Sam si moram prizadevati, se naučiti plavati in premagovati svojo nujo po račjem kvakanju.” V osrednjem misijonskem nagovoru 2. dne se je p. Vili Lovše ustavil tudi ob petih lastnostih “velikonočnega moškega”. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Moški je ustvarjalec, ne podiralec življenja

Lastnosti pravega moškega, velikonočnega moškega, odrešenega moškega, ki je ustvarjalec in ne podiralec življenja, lahko povzamemo s petimi točkami, ki so značilne tudi za uvajanje dečkov v moškost pri večini “primitivnih” kultur. Po krščansko bi lahko zvenele takole:

1. V mojem življenju ne gre zame, ampak za to, da drugim razodenem in podarim Ljubezen

»Za vse resnično velike ljudi vseh časov je značilna »korenita ponižnost«. Globoko so prepričani, da črpajo iz drugega Vira, ne iz sebe. Sami so le orodje. Zato lahko delajo velike in pomembne stvari za druge. Niso v skrbeh zaradi svojih neuspehov, niti nimajo potrebe, da bi sami sebi delali reklamo in se povzdigovali pred drugimi.«

2. Nisem sam najbolj pomemben, ampak živim iz veselja, da sem Božji sin oz. hči

»Če počivam v od Boga podarjenem dostojanstvu, lahko brez velikih naporov zdržim velike žalitve, konflikte, težave in razočaranja. Če v resnici vem, da je moje ime že trdno v Božjem objemu, se bom lahko poslovil od vsakdanjih vznemirjenj in motenj na svojem urniku.«

3. Nimam nadzora, ampak dovolim, da Bog in njegov Duh delujeta preko mene

»Ljudje, ki so povezani s svojim notranjim izvirom, nimajo potrebe, da bi upravljali svoje lastno življenje in urnik. Prepustiti se Božjemu toku ne pomeni odnehati, ne pomeni vdati se, niti kapitulirati ali postati lutka. Izročitev je mirna notranja odprtost, ki pusti teči živi vodi. Je tiha pripravljenost, da si uporabljen kot prevodnik, ki Bogu dovoljuje, da po njem deluje. V resnici je zelo preprosto.«

4. Življenje je težko, a zaradi Božje ljubezni imam neskončno moč

»Če moja osebna vera nima globokega veselja in nobenega notranjega zadovoljstva, potem ni prava. Če je moja vera prvenstveno strah zase, strah pred svetom in Bogom, ni dobra. Če je moja vera predvsem zgolj potreba po verskih dolžnostih in obveznostih, je v resnici trd jarem in težko breme, ki ni vredno truda, niti uresničljivo. Težo življenja lahko nosiš in skozi neuspeh lahko vidiš le, če tvoja duša počiva v čudoviti in tolažilni sladkosti in mehkobi Božjega obilja in zvestobe. Če te tvoja resnica ne osvobaja, sploh ni resnica. Če v svojem Bogu ne moreš počivati, verjetno ni ne vem kakšen Bog.

5. Umrl bom, a ker je v meni Ljubezen se bom le skupaj z vsemi znašel v njeni Družini – sv.Trojici

»Naše življenje nam ne pripada. A preprosta izkušnja ljubezni, kot jo običajno ljudje doživljamo, nam v srce in dušo vtisne spoznanje, da če ljubezen vedno doživljamo tako neomejeno, nezasluženo in nerazumsko, potem je stvarnost sama neomejena, nezaslužena in tudi delno nerazumna. To je srce vsakršnega človeškega upanja.«

Vili Lovše in Blaž Lesnik

Srečno, skupaj na poti prave velikonočne moškosti!

V vsakem človeku je prostor samote, ki ga ne more zapolniti nobena človeška intimnost, pravi Vili Lovše. »A kljub temu nisem nikdar sam. Ustvarjen sem bil, da bi bil bivališče. V globini mojega srca se dogaja nepričakovano, vstali Kristus mi prihaja naproti in vzame nase vse nevzdržno.« Edino in vse, kar človek v resnici potrebuje je, da čutidmo, kako nas Nekdo globoko spoštuje.”