16.07.2017: 15. Nedelja med letom: Mt 13,1-23

Nekdo je prvič prišel v mesto, ki je bilo znano po dežju in močnem vetru. Ko se je naslednjega jutra zbudil, je deževalo. Deževalo je tudi dan kasneje in še vse ostale dni. Šel je ven, na kosilo. Med hojo zagleda otroka in ga iz obupa vpraša: »Deček, ali v tem mestu, kdaj preneha deževati?« Otrok mu odvrne: »Kako naj bi vedel, saj sem star šele šest let!«

Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.

Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.

Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.

Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.

Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.

Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.

Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.

Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.

Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.

Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.

P. Viljem Lovše